Zdrava pamet pove, da zahteva po izenačitvi velikosti VO pomeni, da je treba te razlike zmanjšati na najmanjšo v praksi izvedljivo razliko. Nobene potrebe ni, da se meje VO prekrivajo z mejami občin ali krajevnih skupnosti. VO namreč samo razdeljujejo volilce na posamezna območja in so zbirališča glasov za stranke, niso pa to območja, ki bi izbirala poslance kot zastopnike svojega interesa v parlamentu. VO bi morali samo omogočiti vsem volilcem primerno dostopnost do volišč, sicer pa bi morali biti in so tudi lahko čim bolj izenačeni. Še kolikor toliko znosno in v praksi izvedljivo bi bilo le, če največji VO ne bi za več kot tretjino presegal najmanjšega, kar pomeni, da bi se okraji lahko oblikovali v okviru približno plus/minus 14 odstotkov njihove poprečne velikosti. Predlogi, ki dopuščajo večja odstopanja, niso samo sprenevedanje z namenom zaobiti odločbo ustavnega sodišča, ampak pomenijo tudi očitno norčevanje iz te odločbe.
Ni pa velikost okrajev glavni problem našega volilnega sistema. Za majhno Slovenijo so resnično nepotrebni. Predvsem onemogočajo uveljavitev prednostnega glasu in s tem povečanje vpliva volilcev na izbor poslancev. Čeprav je bilo glasovanje o ukinitvi VO v državnem zboru enkrat že neuspešno, ga vendarle kaže ponoviti. Namreč, nasprotovanje temu predlogu pomeni tako nasprotovanje stroki kot interesu volilcev, da vsaj v določeni meri vplivajo na izbor zastopnikov svojih interesov v parlamentu. Javnost mora biti natančno seznanjena prav o vseh poslancih, ki temu nasprotujejo, tako da bomo prav vsi volilci točno vedeli in spoznali, kdo nasprotuje naši temeljni pravici, da se predstavniška telesa vsaj nekoliko bolj oblikujejo v skladu s prevladujočimi željami volilcev, in kdo zaradi prioritetnega uveljavljanja lastnih interesov ne zasluži več našega zaupanja, da bi nas še naprej zastopal v državnem zboru.
Ukinitev VO ter uvedba prednostnega glasu uveljavljata pomembno izboljšavo sedanjega volilnega sistema, ki jo je treba široko javno podpreti, čeprav še vedno ne bo v celoti zadovoljila pričakovanj volilcev. Volilci bodo še vedno omejeni na izbor, ki ga uveljavljajo politične stranke s svojimi kandidatnimi listami. Tudi morebitni večinski volilni sistem, ki bi omogočal osebno izbiro kandidata v vsakem VO, ni prava rešitev. Izkušnje namreč kažejo, da se ta izbira praviloma osredotoča na dva kandidata, ki ju podpirata dve vodilni stranki ali bloka. Še posebej je takšen sistem problematičen v majhni državi z majhnimi VO, kjer so v prednosti lokalno poznane in cenjene osebnosti, za katere pa ni nujno, da imajo dovolj široko družbeno razgledanost za uspešno usmerjanje delovanja in razvoja celotne države. Kandidati, ki so cenjeni na širšem volilnem območju, so praviloma za urejanje državnih zadev vsekakor bistveno bolj kvalitetni kot izbranci zelo ozkega lokalnega okolja.
Kombinirani volilni sistem bi sicer lahko nekoliko omilil ti težavi večinskega sistema, vendar pa bi bila mnogo boljša rešitev, če posameznega poslanca ne bi volili v majhnem VO, ampak več poslancev v večjih volilnih enotah. Volilci bi tako lahko izbirali med kandidati z različnih list političnih strank ali z liste samostojnih kandidatov, lahko pa bi obkrožili tudi eno listo in s tem izbrali vse kandidate te liste, seveda tako, da skupno število voljenih kandidatov na posamezni glasovnici ne bo presegalo predvidenega števila poslancev posamezne volilne enote. Izvoljeni pa bi bili kandidati z največjim številom glasov. To bi omogočilo, da volilci iz širokega izbora kandidatov izberejo najbolj cenjene kandidate, da se nekoliko olajša možnost izvolitve nestrankarskim kandidatom, da se uveljavi regionalna zastopanost v državnem zboru in da se ne bodo uveljavljali samo poslušni poslanci, ampak čedalje bolj tudi samostojno misleči kreativni poslanci.
Seveda je iluzija, da bi na takšen predlog, ki nekoliko zmanjšuje vlogo strank (zlasti vodstev), sedanje stranke takoj in z veseljem pristale. Predlog je zato le iniciativa za postopni začetek procesa, ki bi lahko pripeljal do referenduma o tem vprašanju in ki bi eventualno prepričal posamezne stranke, da si s podporo predlogu povečujejo simpatije volilcev. Opozoriti pa je tudi treba, da je volilni sistem le del problema naše predstavniške demokracije. Izboljšati je mogoče in treba še celo vrsto drugih ovir, ki otežujejo učinkovitost uspešnega vodenja države, vendar pa je to že predmet posebne obravnave.
Tone Mastnak, Ljubljana