Odraščala je v Carigradu, v družini, ki obožuje naravo in v kateri so njeni člani prijatelji. Pravi, da so ustvarjalci ritualov. »V družinski počitniški hiši smo si namesto zajtrkov na mizi v kuhinji vsako jutro privoščili piknik na travi v vrtu. Imela sem lepo otroštvo. Valjanje v blatu, zbiranje žuželk in raziskovanje dežele s psom pa so moji spomini na čas, ki sem ga preživela na dedkovi kmetiji v bližini Carigrada,« nam je povedala Ajša Karaali, ki je pred tremi leti, takrat študentka na fakulteti za šport, prišla v Ljubljano. »V Slovenijo sem prišla, da bi izboljšala angleščino, pa tudi kot skrbnica sestre, jazz pevke, ki je tu obiskovala mednarodno šolo.«

V družbi energičnih babic

Kot profesionalna plavalka je s svojo plavalno skupino že kot otrok potovala po Turčiji in gradila lepe prijateljske odnose z otroki iz različnih socialnih in kulturnih okolij. »Tako so v moje življenje prišli Yasemin iz Gaziantepa, Aslı iz Trabzona, Mahmut iz Vana… Morda so me zato tako močno pritegnile druge kulture, drugačni načini življenja,« je pripovedovala sogovornica, ki ji tudi novih stikov v Sloveniji ni bilo težko vzpostaviti. »Ob prihodu v Ljubljano nisem nikoli pomislila na vrnitev. Kot da se je tu začela nova pot. V drugem letu bivanja v Sloveniji sem se vpisala na fakulteto za šport v Ljubljani, kjer so mi priznali nekaj predmetov, ki sem jih že opravila v Turčiji. Obenem sem obiskovala tečaj slovenščine. Profesorji na fakulteti, ki so opazili moj trud in motivacijo za učenje, so mi ponudili prakso v bazenu. Tako sem eno leto vodila vodno aerobiko za starejše.« S tem pa so v njeno življenje vstopile tudi mnoge babice. »Športne, vesele, aktivne! Močne, modre, zabavne in naš edini dragi Tomaž, ki redno obiskujejo vodene vadbe.«

Po letu dni je opravila tečaj usposabljanja Plavalne zveze Slovenije in pridobila licenco za vodenje vodne aerobike. Poleg nadaljevanja vodenja vadb na fakulteti za šport se je vpisala na višjo strokovno šolo za kozmetiko in velnes, ki ji je dala širši vpogled v več področij. Poleg študija dela tudi na mestni pokriti tržnici, kjer prodaja domače hlebce kruha. Poučuje turščino in vodi meditacije, trenutno prek zooma. Prav tako v sodelovanju s fakulteto in neodvisnimi strokovnjaki sodeluje pri unikatnem kreativnem projektu, ki je še v fazi razvoja. »Park Kodeljevo bomo oblikovali v Energijski park in organizirali voden obisk po energijskih točkah. Upamo na podporo Mestne občine Ljubljana ter drugih financerjev in sponzorjev,« je o projektu navdušeno povedala sogovornica.

Drugi val epidemije preživlja tukaj

V prvem valu epidemije spomladi se je vrnila v Turčijo in tam z mamo in sestro, ki živita na polotoku Kaş v bližini Antalye, preživela skoraj štiri mesece. Po vrnitvi je nadaljevala delo na bazenu, s svojo šolo je začela aktivno sodelovati pri projektih. Ob drugem valu se ni vrnila domov. »Vse projekte, zastavljene med obema valoma epidemije, smo prenesli na zaslone. Tudi z mojimi babicami iz bazena se povezujemo prek zooma, vsak teden tudi meditiramo.«

Ajša trenutno ne razmišlja o potovanju in povratku v Turčijo. Tudi med prazniki je ostala v Ljubljani. A kot je povedala, njena družina tudi prek spleta lahko poskrbi za zabavo: »Ženske v naši družini so tako nore in zabavne. Ko lahko komuniciramo, nihče ne more ustaviti našega smeha.«