Ena ura je manjkala do polnoči, ko se je zdelo, da mesto spi. Breg je bil prazen. Cankarjevo nabrežje prazno. Hribarjevo nabrežje prazno. Kongresni trg prazen… Vsaj na Slovenski cesti bi moral biti kakšen človek, ne nazadnje je bilo mogoče slišati govorice, da imajo nekateri dovolj vlade in policijske ure in da bodo vseeno prišli v mesto. Tja, kjer se natanko pred letom dni v gneči skorajda ni dalo premikati. A tudi Slovenska je bila, uganili ste – prazna.

Le štirje ljudje so bili v bližini glavne cestne žile v središču mesta. Brezdomec, ki mu vladni protikoronski paketi niso pomagali do dostojnega življenja in je spal na tleh, policistka ter dva policista. Ti so se pred mrazom zatekli v avtomobil, parkiran na stičišču Slovenske in Čopove, verjetno najbolj obljudene ulice v središču Ljubljane. Glasba v daljavi je sporočala, da bi morda vsaj tu, kjer se po navadi tre ljudi, lahko bilo nekaj življenja. Iz pasaže, ki vodi do Nazorjeve ulice, se je vse glasneje slišalo Dada Topića prepevati o večnem makedonskem soncu. A pesem je bila le fatamorgana v covidni puščavi, prihajala je iz zaprte trgovine z glasbenimi ploščami, ljudi, kaj šele zabave, pa ni bilo od nikoder.

Pogumneža z viskijem

Nekaj metrov naprej je nekdo stal in gledal v telefon. Približevala se mu je policijska ekipa, da bi preverila, kaj počne zunaj ob nedovoljeni uri, on pa je še bolj zavzeto gledal v zaslon, kot bi se želel potuhniti. Kakor koli, policisti so ga ogovorili, a kaj veliko pogovora ni bilo, ker je prišlek znal le rusko, kazni pa ni dobil. Ni je dobila niti Dnevnikova silvestrska posadka. Je pa eden od policistov razložil, da ko te prvič vidijo po 21. uri na ulici, imajo diskrecijsko pravico, da kazen napišejo takoj ali človeka le opozorijo in ga oglobijo šele, če ga še enkrat vidijo nedovoljeno postopati naokoli. Diskrecija, ta nenavadna in aktualni vladi tako ljuba beseda, v iskanju zabave na prostem ni obetala nič dobrega.

In tudi ni prinesla nič dobrega. Prav gotovo ne 19-letnemu Dušanu iz Banjaluke, ki se je po Tromostovju sprehajal s sestrico. Ta je želela videti lučke in ognjemet. »Mislila sva, da za novo leto ni policijske ure,« je dejal Dušan. Očitno je bil eden tistih, ki so se ujeli v zanko nenehnih vladnih spreminjanj pravil. »Sem še mlad, ampak mislim, da ni v redu, da je policijska ura. Ni prav, da je razglašeno izredno stanje. To je bilo pri nas takrat, ko je bilo kaj resnega…« mu ni bilo treba dokončati stavka. Opazil je, da so se ljudje med epidemijo spremenili. Da so bolj prestrašeni. »V Sloveniji delam in ko sem šel v trgovino po malico, sem videl 20 ljudi v vrsti. Nadzirajo nas. To je… Ne vem, to ni v redu.«

Dušan je z nekoliko razočarano sestrico odšel naprej proti mestni hiši, medtem ko se je ura že približevala polnoči. Pogumneža sta po Trubarjevi cesti v družbi steklenice viskija hodila proti Prešernovemu spomeniku, da jo bosta tam izpila. Ta prekršek je seveda preprečila policijska ekipa, ki ju je diskrecijsko opozorila in odslovila.

Samotno študentsko življenje

Bolj veselo je bilo po stanovanjih. Dve minuti je manjkalo do polnoči, ko so se po Ilirski ulici razlegali kriki verjetno ne povsem treznih ljudi. Nekateri so odprli okna in glave pomolili ven v upanju, da bodo videli ognjemet, ne da bi kršili odlok. Tako sta storila Verica in Matic. Ko sta izvedela, da ognjemeta ne bo, nista bila razočarana. Z nasmehom in iskricami v očeh sta dala vedeti, da jima je pomembno le, da sta skupaj. Pa novoletna želja? »Imava že vse – drug drugega,« sta dejala, medtem ko je mimo kliničnega centra peljala kolona reševalnih vozil s predirljivimi sirenami.

Slišali sta jih tudi Špela in Lucija, študentki, ki sta si drznili na Hrvatski trg oditi na cigareto in kozarec vina. »Žalostno je tole,« sta se strinjali brucki, ki bi želeli užiti študentsko življenje, a novih sošolcev sploh ne poznata. »Želim si, da življenje v novem letu ne bi bilo tako samotno. Rada bi videla sošolce in jih spoznala. Zdaj imam ob 9. uri predavanja, potem pet ur gledaš v računalnik, poješ kosilo in ostaneš sam,« je dejala Špela, ki se je zaradi študija preselila v Ljubljano.