Ko sem prišel domov, me je ujelo sporočilo, da je tega dne umrl kolega Milan Matos.

Pred enim letom, točneje 11. decembra, mi je v knjigo Hiša velikih zgodb, ki jo je izdal pri založbi Učila, zapisal: »Dragi Slavko, hvala, da si me spravil v Mladinsko. Enkratno!« Milan.

V svoji knjigi se je že v drugem poglavju spomnil, kako sem ga davnega leta 1971, ko sem bil urednik Mladine, na prošnjo legendarne generalne direktorice Mladinske knjige Zorke Peršič, naj najdem kakšnega mladega ekonomista svoje generacije, povabil, naj pride k njej na pogovor za službo. Sporazumela sta se in Milan je prišel postavljat Svet knjige, prvi moderni knjižni klub na Slovenskem. To je bilo na začetku zelo trdo delo. Glavni urednik Ivan Potrč je tedaj s pestjo tolkel po mizi, da dokler bo on pri hiši, Slovenci ne bomo plačevali bivšim okupatorjem provizije za prodajo slovenskih knjig.

No, ampak Milan je z zagnano zavzetostjo in prepričanjem o svojem prav v nekaj letih postavil po rezultatih najuspešnejši knjižni klub po Bertelsmannovi licenci na svetu. 160.000 članov, ki so štirikrat na leto kupili vsaj eno knjigo, je tvorilo zmagovit vstop knjig v slovenske domove. In obenem izjemno rast ekonomske moči Mladinske knjige ter seveda Milanov karierni vzpon. In tu je treba dodati: v času njegovega vodenja Mladinske knjige je izšlo več kot 20.000 naslovov knjig v skupni nakladi več kot 80 milijonov izvodov. Schwentnerjeva nagrada za življenjsko delo v založništvu ter častni znak svobode sta šla v prave roke.

V omenjenem poglavju je Milan opisal tudi našo družbo na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani: »Skupaj smo debatirali ure in ure, kritizirali tedanje stanje, politiko in ekonomsko politiko ter bili polni rešilnih in enkratnih idej…« In naju: »Skupaj sva bila v študentskem odboru in ekonomska fakulteta je tedaj in še malo prej v 60. letih pomenila nekakšno jedro novih idej in uporništva.«

Ta kal prijateljskega druženja se je razrasla v neverjetno življenjsko izkušnjo. Lani poleti, ko se nas je ožja druščina spet zbrala na rednem prijateljskem srečanju, je Milan v nekem trenutku rekel:

»Fantje, a si je kdo od nas mislil, da se bomo takole srečevali petdeset let? To je čudež, kot je čudež in posebna milost vsak dan, ki ga doživimo. Veselimo se!«

Malo manj kot deset se nas je nekajkrat dobivalo vsako leto od konca fakultete do »danes«. Prihajali smo iz različnih socialnih okolij, bili smo deležni zelo različnih družinskih vzgoj, vsi pa smo imeli enako izobrazbo, ki nas je peljala v zelo različne poklicne usmeritve.

A za mizo smo bili prijatelji, vsak s svojimi pogledi. Soočali smo jih, včasih tudi precej ognjevito in odločno, a vedno zelo spoštljivo, tako rekoč s prijateljsko ljubeznijo. In vsakič, ko smo se razšli, smo si zaželeli sreče in se veselili, da se bomo spet srečali. Druščina prijateljev, ki se ni vedno o vsem strinjala, a vedno ohranjala povezano, tovariško skupnost.

Včasih smo mimogrede pomodrovali o otrocih, o soprogah, se veselili njihovih uspehov, pa potem že o vnukih in vnukinjah. In, bolj mimogrede, je kdo potarnal nad bolečinami v križu, drugega so stisnile ledvice, a ves čas smo vedeli, da se Milan za zdravje bori z najhujšimi rečmi. Včasih je umanjkal, ker je bil v bolnišnici, a ko je prišel, je mirno, skoraj vedro razlagal, kaj je prestal, kaj ga še čaka, s koliko zdravili ga zasipajo…, in vedno nas je nekako veselo opominjal na milost vsakega novega dne. Vedno je bil prvi, ko je vzdušje privrelo do trenutka in je bilo treba zapeti.

Potem je nekega dne pred leti nenadoma odšel Uroš: za našo mizo je zazijal prvi prazen stol…

Zdaj je v spomine odšel Milan. Še en stol za našo mizo je prazen…

Zaplodil je sina, posadil drevo in napisal knjigo. Izpolnil je svoje poslanstvo. Skozi knjige je prišel do sebe, skozi cvetje in trnje je odšel do zvezd.

Slavko Pregl