Dušan Jovanović je bil človek, brez katerega si slovenskega gledališča, kot ga poznamo, ne bi mogli niti predstavljati. Kot celostni avtor, ki je bil hkrati dramatik in režiser, je tukajšnjo odrsko umetnost dejavno sooblikoval ter spreminjal več kot pol stoletja. Raziskoval je nove perspektive in prijeme, toda hkrati je bil vztrajen, eruditski premišljevalec sodobne družbe in človeka, čigar vpliv je segal precej dlje od gledaliških dvoran. V mnogih pogledih je poosebljal tisto, kar si običajno predstavljamo pod besedo umetnik: bil je razgledan, temperamenten, bohemski, hkrati svojeglav in občutljiv, pa včasih grob in drugič nežen, sicer pa tudi strasten polemik, vselej poln idej ter ustvarjalne energije. Vse te, včasih celo nasprotujoče si lastnosti so bile del njegove nevsakdanje karizme, s katero je neizbrisno zaznamoval slovensko umetnost in že zdavnaj obveljal za neke vrste kulturno ikono – ter avtoriteto.
Med škandali in nagradami
Rodil se je 1. oktobra 1939 v Beogradu, po starših je imel srbske, grške in nemške korenine. Večino druge svetovne vojne je preživel pri babici in teti v Skopju, kjer se je prvič srečal z gledališko umetnostjo – teta, ki je bila učiteljica glasbe, ga je namreč nekega večera odpeljala v opero, ki je na fanta naredila nepozaben vtis. »V mestu so bili tanki, vladala je lakota, slišalo se je streljanje, tu pa je bil povsem drug svet, božansko vzdušje, krasna glasba. To me je začaralo za vse življenje,« se je spominjal. Po ločitvi staršev leta 1945 je ostal pri očetu in se z njim pozneje preselil v Ljubljano.
V začetku 60. let je najprej diplomiral iz angleščine in francoščine, občasno tudi pisal o gledališču, nato pa se je odločil še za študij režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter se dejavno vključil v gledališko življenje; v naslednjih letih je bil med soustanovitelji Študentskega aktualnega gledališča, zatem pa še vodja razvpitega Gledališča Pupilije Ferkeverk, v katerem je leta 1969 zrežiral kultno predstavo Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, ki ni le prevpraševala možnosti in mej gledališča, temveč je z zakolom žive kokoši na odru povzročila tudi pravcati škandal – sčasoma pa obveljala za eno od prelomnic v zgodovini slovenskega teatra, saj je zamajala ustaljena razmerja med besedilom in uprizoritvijo. V začetku 70. let je soustanovil še Eksperimentalno gledališče Glej, v katerem je med drugim zrežiral odmevno »neverbalno« uprizoritev Spomenik G (1972), ki je bila nagrajena tudi na eminentnem gledališkem festivalu Bitef.
Sočasno pa je ta enfant terrible deloval tudi v repertoarnih gledališčih, od Trsta do Maribora, in s svojimi predstavami premikal meje razumevanja gledališča ter osvajal številne nagrade – omeniti velja vsaj tiste najbolj znane, kot so Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni v SSG Trst (1972), Žrtve mode bum-bum (1975) v Slovenskem mladinskem gledališču (obe je napisal sam) in Šeligovo Čarovnico iz Zgornje Davče (1978) v SLG Celje. Pozneje je postal še umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča (1978-1985), leta 1989 je začel predavati režijo na AGRFT, proti koncu 90. let se je uveljavil tudi kot kolumnist in esejist (Paberki, 1996, Svet je drama, 2007), leta 2011 pa je izšla tudi njegova pesniška zbirka Nisem.
Zgodovina skozi umetnost
Zadnjih nekaj let ni več prav dosti režiral, je pa pred časom izšla njegova avtobiografija Na stara leta sem vzljubil svojo mamo (2018), v kateri se je brez dlake na jeziku, pač na svoj značilni način, zabeljen tudi s kakšno sočno kletvico, spominjal različnih poglavij svoje burne življenjske poti, od tega, kje je koga udaril na gobec in kako je nekomu v besu celo zarinil nož med rebra, do utrinkov o otroštvu, sodelavcih in celo politikih, četudi je sicer večkrat poudarjal, da ga aktualna politika ne zanima.
Jovanović je zrežiral več kot devetdeset predstav, med njimi pogosto svoja lastna besedila, ki jih je napisal približno trideset, poleg teh pa tudi vrsto radijskih iger in televizijskih scenarijev; nekajkrat se je lotil celo odrskih priredb proznih besedil, med njimi Besov Dostojevskega, Tolstojeve Ane Karenine in Proustovega V iskanju izgubljenega časa.
Njegov dramski opus ni nič manj pomemben od režijskega – ne le, da se je oboje redno prepletalo, skozi njegove drame lahko spremljamo tudi historične estetske premene v umetnosti, od ironičnega poigravanja z jezikom in gledališko formo do postmodernističnih prvin, ter spremembe v družbi. Če se je v zgodnjih delih, kot so bili denimo Norci (1968) in absurdna drama Znamke, nakar še Emilija (1969), kazal kot del »uporniške« generacije, ki obračunava z (ne le gledališko) tradicijo, se je kmalu zatem posvetil družbenokritičnim temam ter vprašanjem vojne, totalitarizma, revolucije in svobode posameznika, recimo v Osvoboditvi Skopja (1977), ki opisuje konec druge svetovne vojne skozi perspektivo šestletnega dečka, ali v drami Karamazovi (1980), kjer prikaže uničujoče posledice povojnega (ideološkega) nasilja nad družino; v obeh je bilo mogoče najti avtobiografske drobce, tako kot še v vrsti drugih.
Na vojne v 90. letih se je odzval s ciklom Balkanska trilogija, sestavljale so ga drame Antigona (1993), Uganka korajže (1994) in Kdo to poje Sizifa (1997), v poznih delih pa se je loteval tudi intimnih zgodb, na primer v dramah Zid, jezero (1989), Ekshibicionist (2001) ali zadnji Boris, Milena, Radko (2013).
Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi vrsto nagrad za režijo ali najboljšo uprizoritev na Borštnikovem srečanju, pa štiri Grumove nagrade za najboljše dramsko besedilo leta, leta 1990 pa tudi Prešernovo nagrado ter leta 2009 še zlati red za zasluge, »za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture ter njeno prepoznavnost v svetu«. Kot je nekoč izjavil sam, pa je bila »največja nagrada, kar jih je kdaj dobil«, igralka Milena Zupančič, njegova življenjska sopotnica.
