Prebivalci v potresu najbolj prizadete Banije so obupani. Že tako manj razviti del Hrvaške, ki je bil na udaru tudi v domovinski vojni pred skoraj tridesetimi leti, je zdaj udarila še narava. »Čakam tu, da bom gledal, kako bo vojska, ko dobi ukaz, s temi gradbenimi stroji zdrobila in do konca uničila vse, za kar sem garal celo življenje. Opreme je v delavnici ostalo za pol milijona kun. Vidite te rdeče ikse? No, to je oznaka za rušenje,« nam v Petrinji pripoveduje Željko Vrzan. Skrbi ga, kako se bo preživljal, kako in od česa bodo ljudje v Petrinji in okolici živeli. Mesto je do konca uničeno. V tem pristopi starejši sin in sprašuje očeta, ali le ne bi tvegala in poskušala kaj dragocene opreme, ki očetu daje kruh, rešiti. »Ne, sine! Če se kaj zruši nate, te bom imel vse življenje na vesti. Če grem noter jaz, kako boš živel brez mene?«
Pes zaslutil, kaj bo
V Petrinjo sva s kolegom fotoreporterjem prišla iz Gline. V razmetani vasici Majske Poljane, ki se drži mesteca, je bilo v torek pet smrtnih žrtev in še ena nedaleč proč. Pripeljeva se mimo popolnoma porušene hiše, kaj porušene, zravnane z zemljo. Zapletem se v pogovor z lastnikom Tomislavom Suknajićem. »Veste, kakšno srečo sva imela s sinom, da sva ostala živa?« začne pripovedovati strašno zgodbo. »Že v ponedeljek, ko se je prvič močneje zatreslo, se je Garo postavil proti severu in začel vznemirjeno lajati. Nekaj trenutkov kasneje se je od tam zaslišal gromozanski hrup in se je vse streslo. V torek sva bila s sinom v hiši. Žena je bila v službi, ko se je spet zaslišal še hujši zlovešči zvok, še pred tem pa lajež. Skočila sva s troseda in počenila pod podboj vhodnih vrat. Vse okoli naju se je zrušilo, midva pa sva tam ostala živa. Imam šestnajst konjev. Le najnovejši, Zekan, star tri leta, je bil v hlevu. Nanj se je skoraj zrušil tram, ki bi ga gotovo ubil, če se ne bi zataknil za jermen, ki sem ga napeljal pred dvema dnevoma. Neverjetno srečo smo imeli, da smo živi. Kako bo naprej, ne vem. Sinu je direktor firme, kjer dela, obljubil, da nam še nocoj priskrbi kontejner. Veste, nočem nikamor več. Naša družina je sem pribežala iz Bosanske Dubice, med tisto nesrečno vojno. Nočemo več bežati. Če kontejnerja še ne bo, bomo noč preživeli tam spodaj pri svakinji na prostem, ob tabornem ognju, prav kakor minulo noč.«
Pomoč prihaja od povsod
Vmes pride mimo kakšnih dvajset mladcev z lopatami. Gospodarju ponudijo pomoč pri čiščenju, a jih zavrne. »K meni mora priti težka mehanizacija Pojdite k sosedom,« predlaga fantom. Ti mi povedo, da so iz Gospića. »Z dvema avtobusoma smo se pripeljali danes zjutraj. Ob štirih zjutraj smo krenili,« razloži najzgovornejši med njimi. Res je neverjetno. Vsa Hrvaška je priskočila na pomoč potresnikom v Baniji. Opazil sem, da brezpogojno pomagajo vsem prizadetim ne glede na narodnost, saj je v teh krajih srbska manjšina v večini. Ljudje iz avtov delijo pakete hrane, pijačo, higienske pripomočke, obleke…
Malo višje, še zmeraj v Majskih Poljanah – kakšno lepo ime! – se ustaviva še pri eni z zemljo zravnani hiši. V njej sta v torek umrla oče in sin, Franjo in Mario Tomić. Nekaj ljudi premetava neprepoznavne ostanke hiše iz sedemdesetih let. Če bi le bilo še mogoče kaj rešiti… Zraven je Dario Tomić, Franjev sin in Mariev brat. »Ah, kako smo izvedeli? Sosedi so poklicali policijo in jaz delam na policiji. Še višje, sedemsto metrov proč, je v svoji hiši v torkovem potresu življenje izgubil sosed Dušan Bulat. Moja mama je ostala živa, ker je bila v službi,« mu uspe izdaviti, nato pa se z drugimi spet posveti prebiranju ostankov. Samo še sožalje mu uspem izreči.
S kolegom se odpraviva še v Glino. Osrednja ulica, po kateri naj bi se odpeljala proti Sisku, je zaradi poškodb neprevozna. Policija prav ob najinem prihodu zapre ulico. Ostaneva v Glini. V lesnem centru, pri žagi, je Rdeči križ pripravil stojnico, kjer deli najnujnejše prizadetim. Zora Roksandić pravi, da je bila tukaj že dan prej. »Le čez noč sem šla pazit vnučke, navsezgodaj sem bila spet tu. Kakšnih 15 žensk prevzema in deli pomoč, zmeraj prihajajo še drugi prostovoljci. Za najnujnejše nam ničesar več ne manjka, kajti ni bilo mesta v Hrvaški, od koder ne bi kdo pripeljal pomoči. Tam naprej imamo začasno nastanjenih 30 družin. V resnici veliko ljudi noče zapustiti porušenih domov, ker to mnoge spominja na beg med domovinsko vojno,« mi potrpežljivo razlaga.
Strah pred statiki
V središču mesta se pogovarjam s Petrom Džakulo. »Na srečo je prišla hči iz Kanade. Trideset let živi tam, vrnila pa se je kakšne tri dni pred to serijo potresov, ker je njena mama, moja žena, zbolela za covidom. Vsa sreča, da je tu. Jaz sem na berglah, potres pa nam je z obeh strani strehe pometal strešnike. Pa je hčeri to uspelo nekako pokriti s polivinilom. Pozdravite in očuvajte mi Slovenijo, v Dravogradu sem služil vojsko!«
V Prekopi se ustaviva pred popolnoma sesedlo hišo. Čez cesto so na dvorišču na videz nedotaknjene stavbe. Kristina Bunjan razlaga: »Joj, srečo je imel naš sosed! Prvi potres je hudo napokal njegovo hišo, pa se je preselil v avtomobil. In v torek se mu je hiša kar sesedla. Pri naši hiši pa s strahom pričakujem statike. Če nam naredijo rdeči iks, je konec. Znotraj je vse zrušeno, čeprav od zunaj ni videti. Imamo družinsko kmetijo, sto ovac. Tam, poglejte, se je hlev zrušil nanje. Niti ne vem, koliko kadavrov je med ruševinami. In ne vem, kako bomo poslej. Vem le, da od tod ne gremo nikamor. Zdaj bi potrebovali krovce, zidarje, gradbenike…« V tem ustavi avtomobil z zagrebško registracijo. Gospa izstopi in Kristino sprašuje, kdo tu živi. »Šest nas je, deklice in fantje so najstniki.« »Imam nekaj zanje,« reče gospa in ji prične iz avta predajati velike vreče z najrazličnejšim blagom.
Tako je to. Ljudje v Baniji se bodo, če se bodo tla končno umirila, nekako pretolkli čez to hudo obdobje. A tega, kako se bodo preživljali na daljši rok, si ne upa napovedati nihče. Ta bojazen pa je še veliko bolj strašljiva kot vsakokratno tresenje tal pod nogami.
