V času epidemije so v še posebno težkem položaju brezdomci in odvisniki. Ljudje, ki nimajo doma, ne morejo upoštevati vseh vladnih ukrepov: ne morejo domov, ker doma nimajo, prav tako se težko ne zbirajo v skupinah, ker jim drugi brezdomci predstavljajo edino varno skupnost oziroma ulično gospodinjstvo. Prostora v zavetiščih še zdaleč ni dovolj za vse, mrzlih dni ne morejo prebiti v toplih dnevnih centrih, ker ti ne smejo sprejeti več kot dveh uporabnikov hkrati, kljub temu jih policija preganja s pisanjem kazni za nedovoljeno zbiranje…

Nevladniki rešujejo življenja

Na te in mnoge druge težave je opozorila Zveza nevladnih organizacij na področju drog in zasvojenosti in oblast pozvala, naj končno poskrbi, da se bo obupen položaj teh ljudi začel urejati. Že več let opozarjajo, da bi bilo treba razvijati storitve, kot so kombinirane namestitvene zmogljivosti, oskrba brezdomnih ljudi po bolnišničnem odpustu, oskrba trajno bolnih uživalcev drog, celostni pristopi zmanjševanja škode, dostopnejša in razpršena substitucijska terapija, interdisciplinarne oblike pomoči…

»V epidemiji je pomanjkanje rešitev postalo nevzdržno. Znašli smo se v situaciji, ko ne govorimo več le o nujnem razvoju programov celostnega in integriranega pristopa, temveč rešujemo življenja. Številni uporabniki javnega prostora brez lastne varne nastanitve se v tej situaciji nimajo kam zateči,« pravijo in dodajajo, da je v Ljubljani okoli 700 do 900 brezdomnih ljudi. Po podatkih društva Kralji ulice jih zunaj spi vsaj 40 do 50, mnogi drugi pa v neprimernih bivališčih brez ogrevanja.

Tako se brezdomci in nevladne organizacije niti nimajo časa ukvarjati s kompleksnimi problemi, ampak predvsem gasijo požar. Kot je razložil predsednik društva Stigma Borut Bah, je velik problem, da dnevni centri ne funkcionirajo več kot prostori druženja, ampak so postali le še pisarne, kamor pridejo eden po eden uredit razna opravila. Zato, kot pravi, vse več ljudi vse več časa preživi na mrzli ulici. »Pred epidemijo so cele dneve preživljali v dnevnih centrih. Zdaj so več časa zunaj, droge uporabljajo bolj vidno, občani se vse bolj pritožujejo, policija pa jih vedno bolj preganja, ker se zunaj ne smejo družiti. Ta krog je postal precej velik,« je dejal.

Za zavetišče na Rimski ni kadra

Bah opozarja, da je epidemija pokazala, da je treba najprej rešiti problem namestitve. In da ljudje pomoč potrebujejo takoj, ne čez mesece in leta. »Hoteli in hostli so prazni, prostih postelj je v Ljubljani gotovo dovolj. V tujini so bili primeri, ko so kakšnih dvesto ljudi namestili v hotel in rešili najnujnejšo situacijo,« je dejal in kot primer dobre prakse izpostavil začasno zavetišče, ki je med prvim valom epidemije delovalo na Rimski cesti. Tega zdaj ni. Občina je sicer pokazala interes, da bi zavetišče znova vzpostavili, a se je zataknilo pri financiranju. V prvem valu so namreč uslužbenci društva Kralji ulice opravljali dvojno službo: poleg vseh drugih programov, ki so bili zaradi popolnega zaprtja javnega življenja sicer nekoliko okrnjeni, so skrbeli še za zavetišče. Že takrat so delali po cele dneve in izgorevali, pravi Hana Košan iz Kraljev ulice, zdaj pa brez dodatnega kadra, za katerega denarja ni, zavetišča ne zmorejo več voditi.

Zavetišča naj bi bila sicer le začasna rešitev, a v resnici ljudje v njih ostajajo precej dlje. Bah pravi, da je nerealno pričakovati, da bi si s 400 evri socialne pomoči lahko privoščili najem na nepremičninskem trgu, kjer se cene sob gibljejo od 200 do 300 evrov na mesec, in se tako osamosvojili. Nevladniki tudi na tem področju zahtevajo rešitve.