Da smo se znašli v neke vrste vojnem stanju, se bo zadnji večer v letu še posebej poznalo. In marsikoga razžalostilo. To je mogoče priložnost, da se spomnimo na pričakovanja novega leta med vihro druge svetovne vojne, ko tudi ni bilo množičnih silvestrovanj in so med željami prevladovale želje po miru in preživetju. V časniku Štajerski gospodar z dne 30. decembra 1944 tako niso vabili k veseljačenju, temveč so bralce zgolj spomnili na izvor, nastanek in proslavljanje novega leta ter z njim povezanih novoletnih običajev. Med drugim lahko preberemo, da so se ljudje že v stari Perziji in na Japonskem na novega leta dan obiskovali ter obdarovali, v starem Rimu pa naj bi ga slavili še posebej hrupno. Dalje piše, da se je navada pošiljanja tiskanih novoletnih voščil rodila v 15. stoletju in da ponekod po svetu na to »najdaljšo« noč v letu z različnimi starodavnimi obredi z velikim truščem, streljanjem in našemljenjem preganjajo zlobne duhove in demone. V letih, ki se jim posvečamo tokrat, so zle demone v resnici preganjali, saj je bil ves svet v vojni, razmišljanja o novem letu pa so prinašala en sam cilj – da bi znova zavladal mir.
Miru si želimo v novem letu
Ljubljana, 31. decembra. Še nekaj malega časa imamo pred seboj. Še nekaj ur starega leta, v katerem je preteklo toliko krvi. Še nekaj ur starega leta, v katerem je bilo povzročenega toliko gorja in pretočenih toliko solz.
Od leta 1940 se poslavljamo z neugodnimi spomini. To leto nam je prineslo boje in strahote, katere da lahko samo le totalitarni boj, ki je zmožen uničiti vse, kar se mu postavi na pot. Vrednost človeškega življenja je zdrknila v tej borbi na ničlo in kdo se še v današnji borbi briga za uničene dobrote civilizacije? Ta boj pa bo šel, kakor kaže, do skrajnosti naprej, dokler ne bo ena stranka podlegla, in človeštvo bo moralo prehoditi še krvavo in dolgo pot, preden se bo umirilo in iznašlo novo obliko, ki naj bo porok miru vsaj nekaj rodovom. (…)
S strahom bomo čakali novega leta, z negotovostjo in s skrbjo, kaj nam bo prineslo. Strah nas spreleti, če samo pomislimo, da bi tudi nas zajela vojna vihra in nas potegnila v svoj mrtvaški ples.
To leto 1940, ki samo še z eno nogo stoji na zadnji stopnjici starega leta, pa je lahko nekakšno merilo za tiste tegobe, ki nas čakajo v letu 1941. Nismo še vsega poizkusili in izgledi na boljše čase niso veliki. (…)
Slovenski dom, 31. decembra 1940
Na pragu novega leta
Leto 1942, katerega rojstvo bomo praznovali čez nekaj ur, bo morda eno najpomembnejših v svetovni zgodovini. Dvojno nalogo bo dobilo to novo leto, eno nerado in z studom v srcu, drugo rado in z vsem koprnenjem.
Prva naloga bo, katero lahko pričakujemo in ta bo, da se bodo v tem letu vojne furije razplamtele do vse zverinske besnosti, ko bo svet gorel od enega konca do drugega, ko bodo narodi postavili na bojno poljano vse, kar je izumila človeška pamet za pobijanje ljudi. To bo morda zadnji obupni poskus evropskih in azijskih krvolokov za podjarmljenje sveta in zadnji in največji napor svetovnih demokracij, da ohranijo svet narodom, za katere je bil ustvarjen, namreč pravičnim in svobode željnim. (…)
Po tej vojni bo slavila zmago demokracija in ta bo končno osvobodila ter združila tudi ves slovenski narod v eni svobodni državi – Jugoslaviji. Nemec in Italijan, ki danes žulita naše brate in sestre, bosta nesla krvave butice domov. Pa bosta še lahko srečna, če bosta še mogla nesti svoje kosti domov. Grozodejstva, ki jih počenja hitlerizem nad našim ubogim narodom, morajo biti maščevana. Zopet bo slovenska Postojna, Idrija, Gorica, Trst, zopet bo slovenski starodavni Korotan, zopet bo slovenski Maribor, Celje.
To nalogo ima zdaj to novo leto 1942. Ni majhna ta naloga pa zdi se nam, da jo bo izvršil, še predno bo napočil njegov zgodovinski konec – danes čez eno leto.
Ameriška domovina, 31. decembra 1941
SREČNO NOVO LETO!
Že dolgo ni voščilo za »Srečno novo leto!«, ki se bo izmenjavalo danes in jutri, pomenilo tako malo, obenem pa tudi tako veliko, kot ob prestopu iz sedanjega v prihodnje leto. Kot narod se zavedamo, da bo 1944 leto velikih in važnih odločitev, kajti kakor se napoveduje in kakor kaže sama logika dogodkov, bo bojna vihra v evropskem gledališču dosegla svoj višek v prihodnjih dvanajstih mesecih. Kako se bo to zgodilo, ne more nihče s sigurnostjo prerokovati. Mogoče bodo s tem zvezane ogromne človeške žrtve, izključeno pa seveda tudi ni, da bo konec nacizma prišel nenadoma, v katerem slučaju bo manj človeških izgub, uničenja in tuge. (…)
Novo leto bo seveda prineslo mnogo problemov, mnogo perečih vprašanj in preizkušenj. Ampak baza za njih rešitev je ustvarjena; moralno razpoloženje med prijatelji svobode in napredka je boljše, kot je bilo kdaj poprej. Smemo torej upravičeno zreti v bodoče leto z nado, da prinese nam in vsemu človeštvu jasnejše dni.
Srečno novo leto!
Enakopravnost, 31. decembra 1943
Ob zatonu starega leta
Z današnjo številko zaključujemo leto 1944. Ako pomislimo nazaj na začetek tega leta, pravimo, da je bila to dolga doba. Toda vzpričo raznih dogodkov, ki so se bliskovito vrstili pred našimi očmi, priznamo, da je leto hitro minilo, vse prehitro.
Kakšno bilanco delamo danes ob zatonu leta? Tisti, ki smo pri zdravju in ki smo bili stalno zaposleni, se lahko pohvalimo, ker naši prihranki kažejo lep preostanek.
V mnogih družinah, pri katerih je bilo pred letom dni še vse srečno in veselo, je danes žalost in praznota. Izgubili so dragega očeta, ljubljeno mater, brata, sestro. Najhujše so prizadeti pa oni, ki so izgubili svojca na bojnem polju, daleč od doma… v tuji zemlji, v džungli, na morju. Hudo jim je, tako hudo, da njih boli ni mogoče popisati, niti je ne povedati. Sami morajo nositi srčno bol, ker jim svet tolažbe dati ne more.
Ob zatonu letošnjega leta ni na obzorju še nobenega izgleda za mir.…
Ameriška domovina, 30. decembra 1944
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
