Za osemnajsti rojstni dan ji je babica namreč podarila prstan prastrica Fransa, ki si je pred smrtjo zaželel, da bi ga nosil naslednik z njegovim imenom. In zato Marjolijn ob informaciji, da nosi fantka, hudo preseneti svojega partnerja D. z neprizivno odločitvijo: »Ime mu bo Frans.«
Kdo je ta Frans, seveda partner ne ve, a tudi nosečnica pozna o njem le kratko družinsko legendo: bil je bombaš, ki je leta 1946 umoril medvojnega kolaboranta. Njena odločitev glede sinovega imena pa, tako kot odločitev za otroka, prinese čudne preobrate in mučna samospraševanja. Na eni strani Marjolijn namreč začne spopad s psihološkimi in fizičnimi tegobami nosečnosti, ki neusmiljeno sesuvajo mit o samoumevno srečnem pričakovanju. Marjolijn občuti tudi svojevrstno izgubo sebe, razcep med tem, kar je bila, in tem, kar je zdaj, posoda za drugega, posoda, ki v hudem hormonalnem neravnotežju obupno zateka, ki jo ogroža visok krvni tlak, ki je skratka rizična nosečnica, ki jo vsi silijo v pasivno čakanje. Na drugi strani pa v njej vse bolj narašča potreba po tem, da bi o slavnem bombašu izvedela kaj več. Ta radovednost jo povsem obsede, tako da dneve, ko vsi verjamejo, da počiva v postelji, preživlja v arhivih, obiskuje stare sorodnike, odpotuje celo v Španijo, ker se želi srečati s stričevim zadnjim negovalcem… Ta vrtinec raziskovanj prinese tudi vrtoglava odkritja: nič od mita o stricu ne drži. Ni bil on tisti, ki je vrgel bombo, ampak je nalogo naložil kolegoma, ni umrl le kolaborant, ampak tudi žena in mlada strežnica, tudi ni dovolj dokazov, da je bil res kolaborant, vse skupaj pa se je dogajalo po koncu vojne, torej v času delovanja pravne države. In ne, prav nobenih dokazov ni, da se je vsaj ob koncu življenja majčkeno pokesal za storjeno zlo…
Zgodovina naših prednikov, ki jo družine in politične skupine vsaka po svoje mitologizirajo ali brišejo, država pa jo upravlja po svojih potrebah – zveni znano? Povojni obračuni, selektivni spomini na poštene in krive storilce, na dobre in slabe žrtve, vojni junaki, ki se ne morejo sprijazniti z mirom (in zakoni, ki veljajo v njem) in zato postanejo eksekutorji?
In ime mu bo nam seveda na koncu ne da podatka o tem, kakšno ime je literarna Marjolijn dala svojemu otroku, tako kot njena zgodba ne more dati imena strašnim dogodkom tistega strašnega časa, ki pa se z omembo beguncev in novega rasizma v sodobni Nizozemski že tudi dotika novih in novih vojn, novih in novih bombašev. Izvemo le, da se je sinek mukoma rodil, »temno vijoličast, spominjal si na prezrelo slivo«, da je vse v redu. In da bo, kot vsi, v vsakem primeru dedič zapuščine, ki si jo želi, in tudi tiste, ki si je ne. Tudi če zanjo morda niti ne bo vedel.