V teh dneh smo med drugim praznovali tudi praznik dneva samostojnosti in enotnosti. Tisti, ki smo to plebiscitarno odločitev pozneje branili s puško v roki, praznujemo z nekoliko grenkim priokusom. Mi smo glasovali izključno za samostojnost oziroma odcepitev od Jugoslavije. Za noben kapitalizem, »drugo republiko« in druge lumparije, ki se vlečejo že trideset let. Pika. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da bomo po tridesetih letih izgubili na stotine odličnih podjetij in delovnih mest, da se nam je pred nosom pokradlo ogromno družbenega premoženja in v davčne oaze odneslo milijarde evrov. Razprodali smo naravne dobrine, državo zadolžili do skrajnosti, malega človeka in delavca pa razvrednotili in mu vzeli dostojanstvo ter ga obubožali, da s svojo mizerno plačo ne more preživeti niti sebe, kaj šele družine. Ob odhodu v zaslužen pokoj pa ti sporočijo, da spadaš v rang reveža z višino svoje pokojnine.
Ponos izpred tridesetih letih je pri večini državljanov splahnel in popolnoma usahnil. Enotnost je sicer lepa beseda, vendar v našem slovenskem primeru mrtva črka na papirju. Takšno nizko stanje duha in razklanost naroda sta skrb vzbujajoča. Koga lahko za takšno stanje okrivimo? Po mojem globokem prepričanju izključno nesposobno oblast, strankokracijo in posameznike, ki netijo in podžigajo medsebojno sovraštvo. Zame je trenutno beseda enotnost na veliko žalost mrtva črka na papirju. Težko me bo kdo prepričal, da nimam prav.
Poglejte samo delovanje naše Rimskokatoliške cerkve v teh tridesetih letih. Njihovi župniki so redno prisotni na vseh mašah, ki so organizirane v spomin na pokojne kolaborante. Na partizanskih jih praviloma nikoli ni, razen ene svetle izjeme, patra Knavsa. Trideset let samo hlastajo za zemljo, gozdove, jezera, slapove in denar. Nenehno vlagajo na pristojne organe nove in nove zahteve. Vem, da se bo ob tem kakšen cerkveni dostojanstvenik obregnil in dejal, da se borijo samo za tisto, kar jim je bilo z nacionalizacijo odvzeto. Res? In kako ste vse to bogastvo pridobili, ga sprašujem jaz.
Gonja proti rdeči zvezdi je nenehno prisotna med poslanci SDS v državnem zboru. Zanimivo, da se to dogaja prav v stranki z največjim številom bivših članov zveze komunistov. Rdeča zvezda ni samo simbol komunizma, je tudi simbol upora proti nacizmu in fašizmu. Kaj tu ni jasno? Jasno pa je, da je rdeča zvezda prisotna na nekaterih zastavah, blagovnih znamkah in tudi na denarju. Slednji jim zagotovo diši, kljub prisotnosti rdeče zvezde.
Poslanci SDS so bolestno obremenjeni s to rdečo zvezdo in stalno histerijo o pobitih žrtvah pod njo. Nenehno opletajo in razlagajo o tem simbolu v najslabši možni luči. Sprašujem, ali so res tako neuki, da še nikoli niso ničesar slišali o zgodovini krščanstva, njenih kurjenjih ljudi na grmadah, zverinskem početju inkvizicije? Za te žrtve jim je očitno figo mar. Njihov evroposlanec Milan Zver je pred leti predlagal, da se odkrije spominska plošča v evropskem parlamentu v Bruslju žrtvam komunističnega nasilja, zamolčal pa je več kot devet milijonov umorjenih in zažganih na grmadah po svetu in pomorjenih pod roko inkvizicije. Priporočam mu branje knjige z naslovom V krempljih inkvizicije; ko jo bo skupaj s strankarskimi kolegi prebral, se jim bo morda zares prižgala luč na koncu tunela.
Srečko Križanec, Štore
