Samostojnost in neodvisnost imata največji smisel v tem, da si urediš državo tako, kot ti najbolj ustreza, saj nisi od nikogar odvisen. To možnost smo si izborili. Ali smo jo izkoristili? Ali je torej danes čas za veliko proslavljanje in zadovoljstvo? Poglejmo.
Politični sistem in demokratično urejenost so naši predstavniki povzeli na hitro in površno po nekih obstoječih modelih, ne da bi se o tem posvetovali z občani. Danes imamo predstavniški sistem, v katerem na volitvah nastopajo politične stranke, v katere je vključenih zanemarljivo število ljudi. Ti člani strank imajo le formalno vlogo, namreč da članstvo obstaja, dejansko o odločitvah in politiki neke stranke odloča njen vodja, ki se praviloma obnaša kot lastnik zasebnega podjetja. Lep dokaz je stranka, ki jo v enem letu predstavlja že tretji predsednik in se je trikrat drugače opredeljevala in vsakič trdila, da gre za demokratično odločitev stranke in njenih članov. Sam sem bil nekaj let v tej stranki in me nihče nikoli ni nič vprašal. Torej je večina strankarskih voditeljev samostojnih in neodvisnih od dejanske volje ljudi, ki jih formalno zastopajo, delajo, kar želijo, brez resnih posledic. Zanje imata neodvisnost in samostojnost povsem drug, zelo praktičen in uporaben pomen in namen.
Zgradili smo si državo, v kateri politika, torej samostojni in neodvisni aktualni liderji, potrjuje sodnike, s kadrovanjem upravlja policijo in NPU in s tem posredno še na ta način vpliva na sodno oblast, saj slaba policija ne more pripraviti dobrih materialov za pregon kriminalnih dejanj, ki jim je politika dala zeleno luč. Je potreben seznam? Žal tu ni dovolj prostora. Nacionalnega soglasja o dejanskem nadzoru politike nad policijo in sodstvom nikoli nihče ni dobil.
Imamo nacionalno banko, ki je prav tako samostojna in neodvisna: ne sme jo preiskovati policija niti računsko sodišče, vse je tam neodvisno, samostojno in tajno, kot da gre za kriminalno podjetje, ne pa za javno ustanovo, ki bi morala delovati povsem odprto, transparentno in odgovorno.
V novi državi smo prepustili stanovanjsko gradnjo trgu in danes je stanje katastrofalno. Vedeli smo, da sosednje razvite države pri tem sodelujejo s tržnimi subjekti, saj gre za mednarodno obvezo vseh držav: zdravo in varno bivanje vseh občanov.
Po osamosvojitvi smo pozabili tudi na gradnjo domov za starejše občane in ustrezno javno zdravstvo, čeprav smo imeli verjetno edini na svetu v vsaki vladi stranko upokojencev, ki pa je ni vodil upokojenec, in tudi na tem področju so rezultati, še posebej v luči aktualnih dogodkov, slabi.
Zgradili smo klasično zasnovano vojsko, ki sama zase trdi, da nas ne more obraniti, pozabili smo na teritorialno obrambo in na aktualne svetovne grožnje, obramba proti njim nima nič skupnega z železom in smodnikom.
Pa da ne pozabimo na veliko družbeno premoženje, predvsem gospodarske družbe, ki smo jih z nesmiselno privatizacijo bodisi uničili, prodali pod ceno ali dobesedno podarili domačim tajkunom.
Poleg naštetega bo v Muzeju osamosvojitve pripadalo pomembno mesto tudi množičnemu izbrisu prebivalstva, svetovni novosti na področju nespoštovanja človekovih pravic.
Verjetno je dovolj naštevanja, kako si kdo predstavlja neodvisnost in samostojnost in kako jo je kdo uporabil v svojo korist. Lahko mirno in argumentirano rečem, da imamo od samostojnosti in neodvisnosti še najmanj državljani, v imenu katerih se je ta zgodila in ki jih nihče nikoli nič ne vpraša, saj je politični aparat samostojen in neodvisen in uživa štiriletno partitokracijo, nič drugačno od komunistične ali absolutistične. Da se ne bi ljudje streznili in vmešavali v takšno lagodno vladanje, je bipolarni politični aparat vedno poprijel za kulturni (ideološki) boj, s katerim je držal v napetosti politični prostor, dejansko pa je s tem le preusmerjal pozornost od pravih vprašanj in trgovine s koristmi k neproduktivnim razlagam zgodovine.
Ali ni že čas, da osamosvojitveni liderji sami ugotovijo, da so razočarali ljudi, in da odidejo, kot so odšli komunisti pred tridesetimi leti? Da prepustijo prihodnost dejansko sposobnim in demokratičnim ljudem, ki bodo udejanjili neposredno demokracijo, ukinili aktualno nemoderno in preživeto ter že tragikomično strankarsko dramaturgijo. Da bo politika postala intelektualna dejavnost, ne pa trgovska obrt, kot je danes. Da vrnejo neodvisnost in samostojnost ljudem v lastno uporabo, da oblikujemo družbeni, politični, ekonomski in moralni sistem po meri in soglasju vseh občanov.
Bojko Jerman, Dolsko