Čeprav so vrata gledališč še vedno zaprta, delo v njih ni zastalo; v Mestnem gledališču ljubljanskem bodo tako jutri ob 20. uri pripravili silvestrsko premiero romantične drame Jazz avtorja in režiserja Nejca Gazvode. Krstno uprizoritev besedila, v kateri bosta na Mali sceni MGL nastopila Ajda Smrekar in Sebastian Cavazza, bodo v živo prenašali prek spleta.
Srečanje dveh ptičev
Besedilo je Gazvoda napisal po naročilu gledališča – in to posebej za omenjeni igralski par, ki je sicer par tudi zasebno. V trenutnih razmerah je to seveda izrazito olajšalo študij predstave, vendar režiser poudarja, da ne gre za nekakšen »koronski« projekt, saj je bil zasnovan že dosti prej – in tudi sama uprizoritev je z vsemi pripravami vred nastajala skoraj leto dni. »Res pa je, da proces dela ni bil nepretrgan. Sprva smo se na vajah dobivali samo vsake toliko časa, vmes pa sem popravljal in brusil besedilo; prva različica je bila kar obsežna, postopno pa smo nato prišli do bistveno bolj preproste in izčiščene oblike.«
Drama govori o ženski in moškem, ki se nekega večera srečata na razkošni zabavi v maskah; oba sta oblečena v kostum ptiča in zapleteta se v pogovor. On je pianist sredi štiridesetih, ki je še malo prej igral prisotnim, ona je stara nekaj čez trideset let in nekoliko bolj skrivnostna. Ob koncu zabave se dogovorita, da se bosta na istem mestu ponovno našla natanko čez leto dni, kar se tudi res zgodi – in tako se srečujeta še naslednjih pet let. Njun odnos se vse bolj poglablja, čeprav drug o drugem ne vesta veliko in četudi njuni življenji skozi preostanek leta tečeta po svoje…
Prenos v drug medij
»Nisem hotel napisati klasične ljubezenske zgodbe, v kateri kot gledalec pravzaprav le čakaš, kako bosta junaka na koncu prišla skupaj,« pojasnjuje Gazvoda. »Prav tako tudi nisem želel, da bi se dogajanje vrtelo okoli kakšnega konkretnega problema, ki bi ga morala protagonista premagati – preprosto gre za pripoved o nekem zelo čistem odnosu med dvema osebama, ki imata zunaj njega vsaka svoj svet.« Kot pravi, je to predvsem igra o vsem tistem, kar prinese čas. »Pa naj bodo to obliži na pretekle rane ali pa morda spoznanje, da se od nekega trenutka naprej v življenju nič več ne bo zgodilo samo od sebe.«
Predstava je bila prvotno resda načrtovana kot odrska uprizoritev, toda z jesenskim zaprtjem gledališč so se začeli pripravljati na to, da bo najbrž izvedena v spletni oziroma »televizijski« obliki. Večjih težav s tem ni bilo, a ne le zato, ker je Gazvoda študiral filmsko in televizijsko režijo. »Čeprav se besedilo izmika natančnejši žanrski opredelitvi, je to po obliki vendarle neke vrste konverzacijska drama, ki jo je mogoče precej dobro prenesti v televizijski medij,« pravi. »Če bi šlo za spektakel, bi bil tak prenos veliko težji, tako pa se niti ni veliko izgubilo; obenem so se odprle še nekatere nove možnosti, ki jih ponuja filmski medij, kot na primer kadriranje, uporaba velikih planov in podobno.« Režiser zato verjame, da predstava ne bo videti kot nekakšen arhivski posnetek; snemali jo bodo s tremi kamerami, Gazvoda pa bo sliko mešal v živo, kakor je to pri prenosih običajno.