Pojdimo od začetka. Vlada je prejšnjo sredo sprejela prepoved obratovanja žičničarskih naprav. Direktor RTC Krvavec, soimenjak premierja, Janez Janša je sklenil ignorirati najnovejši vladni odlok, ki do konca tekočega leta zapira smučišča. Če nas bodo kaznovali, bomo plačali kazen, je v četrtek napovedal javno, ko so ga o tem vprašali na prvem programu TV Slovenija. Ko so besede postale meso, so inšpektorji smučišču v petek in soboto naložili več tisoč evrov kazni, prepoved obratovanja in nazadnje zapečatili smučišče. Predsednik vlade je komentiral, da je bila »ta provokacija s Krvavcem popolnoma nepotrebna«. Pri tem je dodal: »In tisti, ki ne spoštujejo ukrepov, si tudi ne zaslužijo subvencij za nadomestilo izpada prihodkov.« Podobno je na družbenih omrežjih razmišljal tudi notranji minister Aleš Hojs. »Ko se bodo zaradi covida delile subvencije za pomoč žičničarjem, mora biti eden od pogojev za dodelitev tudi nekaznovanje v tem času,« je tvitnil.

Pirc Musar: Gre za očitno nepovezani sankciji

Vlada javnega nasprotovanja seveda ne tolerira. Poslanski skupini SDS in NSi sta nato včeraj izpolnili napoved in objavili amandma k sedmemu svežnju protikoronskega paketa (PKP7), v katerem je tudi predlog spornega 89.a člena. »Subjekt, ki je uveljavil pomoč v obliki nadomestila za začasno delo, delnega povračila plače zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom, ali temeljnega mesečnega dohodka, ni upravičen do pomoči, če mu je bila izrečena globa zaradi kršitve odloka, izdanega na podlagi prvega odstavka 39. člena ZNB,« lahko preberemo. Nekateri pravniki so sicer takoj potem, ko je namera vladnih strank prišla v javnost, izrazili dvome v dodatek k PKP7. »Ne strinjam se s tem in tudi čez US ne bi šlo,« je na primer zapisal ustavni pravnik in nekdanji direktor službe za zakonodajo DZ dr. Janez Pogorelec.

»Zdi se, da je amandma sprejet zaradi dogodkov na Krvavcu. V zakonodajnih postopkih se res ne bi smelo dogajati, da zaradi enega dogodka spreminjamo zakon in zato lahko takšen ukrep označim za izrazito samovoljen in predvsem nesorazmeren,« pa pogojevanje pridobitve denarne pomoči za Dnevnik ocenjuje odvetnica Nataša Pirc Musar. »Nesorazmeren zato, ker je iz amandmaja razvidno, da ta kazen velja za katerokoli kršitev, za katero je bila izrečena globa na podlagi prvega odstavka 39. člena ZNB in da je dovolj zgolj ena sama. Nedvomno ta ukrep lahko označim za neke vrste stransko kazen, ki je lahko celo hujša od primarne kazni, torej globe, izrečene v prekrškovnem postopku,« še dodaja. Pri tem pa opozarja tudi, da gre za očitno nepovezani sankciji in potemtakem za zlorabo namena predpisov, ki so v prvi vrsti namenjeni pomoči gospodarskim družbam, samostojnim podjetnikom in posredno delavcem. »S tem amandmajem se upravičencem ovira dostop do pravic, in sicer glede na merila, ki vsebinsko sploh niso povezana s potrebo po tej pomoči. Zdi se, da gre za maščevanje oblasti, saj se neposlušne sankcionira na čisto drugem, s kršitvijo nepovezanim področjem. Gre za dvojno sankcioniranje, najprej z globo in drugič z nezmožnostjo dobiti državno pomoč,« je jasna Musar.

Šepec: Omejitev pridobivanja sredstev le za najhujše primere kršitev pravnega reda

Da se državno pomoč, ki jo država nudi osebam v težkem finančnem položaju, načeloma šteje kot ugodnost, na drugi strani razlaga dr. Miha Šepec z mariborske pravne fakultete, in v isti sapi pove, da lahko država pri tem seveda sama postavi pogoje, pod katerimi je posameznik upravičen do državne pomoči. To je, ko govorimo na primer o denarnem nadomestilu za brezposelnost, pa recimo o kritju obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ukrepi denarne pomoči, ki jih država sprejema za saniranje covid-19 situacije pa so v tem pogledu posebni, zatem s prstom na razliko pokaže Šepec, pri čemer pojasnjuje, da je potrebno s tega vidika ločiti dve kategoriji potencialnih upravičencev do denarnih pomoči. »Tisti, ki delo lahko še vedno normalno opravljajo, vendar so jim zaradi covid-19 razmer upadli promet in prihodki. Ti so žrtve aktualnih razmer, pri čemer država ni posegla v njihovo pravico do opravljanja dela na trgu. Za to kategorijo menim, da velja, da država lahko povsem diskrecijsko uredi, komu bo denarno pomoč namenila. S tega vidika tudi določbe amandmaja pod vprašajem ne ocenjujem kot sporne,« pove o prvi skupini.

V drugi pa strokovnjak za prekrškovno in kazensko pravo navaja posameznike, ki dela ne morejo opravljati ravno zaradi prepovedi, ki jih sprejema država. »Do vseh teh fizičnih in pravnih oseb, ki dela ne morejo opravljati zaradi zakonskih ukrepov države, mora slednja solidarno odgovarjati za škodo, ki jim jo je povzročila s prepovedjo dejavnosti,« pojasni. In pripomne: »Ali je država odškodninsko odgovorna, je odvisno od tega, ali so ukrepi, ki jih sprejema in prepovedujejo dejavnost, ustavno dopustni, o čemer bi moralo odločiti ustavno sodišče.« Šepec ob tem poudarja, da je denarna pomoč, ki jo država sprejema v obliki paketov ukrepov za omilitev posledic epidemije povračilo škode, ki je povzročena s prepovedjo opravljanja dejavnosti, zaradi česar jo ocenjuje kot razumljivo in legitimno. »Omejevanje pridobivanja sredstev pomoči tej skupini bi morala biti – če sploh – predvidena le za najhujše primere kršitev pravnega redu. Vsekakor pa ne za milejše kršitve oziroma kar za vse kršitve odlokov na podlagi 39. člena ZNB, ki so sicer izredno nepregledni, pogosto povsem nerazumski, se spreminjajo iz dneva v dan, marsikateri pa ne izkazuje temeljnih ustavnih pogojev nujnosti, primernosti in sorazmernosti v primerjavi s posegi v temeljne ustavne pravice,« zaključi.