Vsako leto ima svoj sadež. Imamo leta, ko uspevajo maline. Druga, ko je polno jabolk. Vrtnarji in kmetje vseh dežel poznajo sezone, ko z blaženim vzklikom pospremijo vsako najdeno kumarico, ker jih je tako malo, čez leto ali dve pa pride poletje, ko je kumaric ko smetja, da ne veš, kam bi jih še lahko vtaknil. Imamo čas, ki je dober za čebele. In obdobja, kot je tole zdaj, ko umirajo tudi najmočnejše družine, ne da bi njihovi skrbniki znali pojasniti, kje se je zalomilo. Včasih kdo ponuja razlage, zakaj so v nekem poletju vsi paradižniki črni, zakaj grah enkrat je in drugič ne, zakaj so zadnje jeseni nabasane z voluharji in mišmi, kje je kleč za brezkončne kolonije jurčkov in mrtvaških trobent, zakaj je kakšno leto polno metuljev, spet naslednje pa jih ni nikjer, a vse te razlage so polovičarske in površne, saj predvidevajo, da lahko v naravi človek vse pojasni, če pa česa slučajno ne more, je to zgolj vprašanje časa in … ustrezne tehnologije.
Ja. Za kakšen sadež lahko rečeš, vem, zakaj je obrodil obilno. Lahko si prepričan: vse v koledarju se je točno poklopilo. Okopal si pravi hip, ko plevel še ni prevz...
Na ljubljanski občini priznavajo, da bo glede na prve podatke o vpisu na osnovni šoli Vrhovci zmanjkalo prostora za dva oddelka otrok, za katere zdaj...
