Praznik so raztrgali, sesekali in posilili, še preden bi se sploh lahko rodil. Trgovci z novci namreč. Hočem povedati, da so bili tihi, zatrti intimni božiči veselih časov socializma bližje paznikovemu bistvu kakor pošast, ki smo jo ustvarili po osamosvojitvi. Saj je včasih kdo povzdignil glas, da to nima več pravega smisla, ampak večina se je srečna predala božični histeriji.

Ko sem v preteklosti razmišljal o strahoviti moči potrošništva, sem si vedno zamišljal, kako nas je blago zasužnjilo, premagalo dušo; a ko sem videl, kako kreditna kartica premaga tudi zdravstveno krizo, da moramo kupovati, pa če je to zadnje, kar naredimo, sem spremenil mišljenje. Pišoči smo potrošništvu z instant moralkami naredili mnogo škode. Nebrzdano nakupovanje, kot bi prosto prevedli angleško besedo »shopping«, je napadeno z vsaj dveh strani. Najprej pridiga, kako v državi vlada revščina, trgovski centri pa so polni. Iz tega izpeljemo, da si s polnim nakupovalnim vozičkom kriv revščine nekoga drugega. Če ne že neposredno kriv, pa je tvoje potrošništvo vsaj nespodobno. Sploh pred božičem in sploh med pandemijo. Večer v soboto