Že ves čas se ubadamo z domačo politiko in igricami »čigav bo stolček«, ne glede na posledice, ki nas po tej igrici tepejo že nekaj desetletij. In kot da nas nič ne strezni, da bi temu pritlehnemu poigravanju z našimi življenji in usodami naredili konec, smo glave pripognili še bolj k tlom. Z njimi že kopljemo kanale, morda svoje lastne grobove, ker se nočemo soočiti z odgovornostjo do svoje države in prihodnosti, takšne, o kakršni smo (nekoč) sanjali: poštene, socialne in napredne, ki bi bila nam v ponos in drugim za zgled. Imamo pametne, vestne in izobražene ljudi, na katerih bi lahko gradili zdrave temelje naše prihodnosti, a takšnih se, bog ve zakaj, bojimo. V tem času najbolj potrebujemo ljudi z neomadeževano preteklostjo in sedanjostjo, vodje, predane ljudstvu in modre pri svojih odločitvah. Predvsem ljudi, ki med nas ne bodo sejali strahu, neresnic in sovraštva, ne glede na versko ali politično opredelitev. A kaj ko raje izbiramo tisto, kar poznamo in s čimer se najlažje poistovetimo.
Na neki ameriški farmi krav neslutenega števila glav so ljubitelji živali podrli ograje, pričakujoč, da bodo krave stekle ven. Zgodilo se ni nič – preplašene pred svobodo, ki jim je bila dotlej neznana, so se tiščale druga druge in ostale tam, kjer so bile, »na varnem«. Tako tudi mi – še preden bomo dojeli, da smo tukaj na svojem, bomo to svojino razprodali. Ker svojih miselnih vzorcev ne upamo podreti, smo se odločili ostati omejeni z ograjami in z njimi sobivati, ne glede na to, kdo bo naš gospodar, ki nas bo dresiral z visoko napetostjo.
Kaj pa če korona ni vzrok naše nesreče, temveč njena posledica?
Mimi Šegina, Domžale