Pa pojdimo po vrsti. Da se virus sars-COV2 širi kapljično po zraku, bi čivkal že vsak vrabec na veji, če ne bi bila zdaj zima. Kot je bilo omenjeno že zgoraj, se gondolske naprave razkužujejo s tako imenovano napravo covid killer, okna so med vožnjo ves čas odprta. Potniki morajo nositi maske, ker pa gredo smučat, seveda nosijo še smučarska očala. Na tak način sta pokrita dva najpomembnejša načina vstopa virusa v telo. Enako je s čakanjem v kolonah na sedežnice. Upoštevana je bila varnostna razdalja, vsi čakajoči pa morajo med čakanjem in vožnjo s sedežnico nositi ustno-nosno zaščito ter po svoji presoji tudi smučarska očala, ki pa so v takšni ali drugačni obliki skorajda obvezen del smučarske opreme, ker ščitijo proti neprijetnim vremenskim vplivom, tudi v sončnemu vremenu.

Na morebitne kršitelje in druge storjene nepravilnosti so ves čas opozarjali redarji. Število potnikov je bilo reducirano na sedežnici tako, da se je tudi med sedenjem na njej ohranjala »socialna distanca«. Pri tem moramo omeniti še faktor, da piha veter, ki naj bi odnašal od morebitnega okuženega virus proč. Ker mora slednji nositi masko, je delež, ki naj bi prišel na plan, relativno majhen. Na poti do sedeža za njim se zaradi vremenskih neprilik (predvsem za virus) ta skorajda porazgubi.

Če pogledamo odprta smučišča v drugih državah, kot sta Avstrija in Švica, po slednji smo se tako radi zgledovali svoje čase, imajo podobne ukrepe, ki so, če so kršeni, seveda primerno sankcionirani. Tudi epidemiološka slika, zasedenost postelj in zmogljivost zdravstvenega sistema je v sosednji Avstriji podobna, le da se tam ukvarjajo s sars-COV2 in covidom-19 primarno za to v medicinski stroki usposobljeni strokovnjaki, hkrati pa premier nima svojih državljanov za osebe, ki naj svoje življenje v času pandemije covida-19 zapravljajo na domači zofi.

Na žalost strokovnih člankov na temo širjenja koronavirusa med smučanjem ni najti oziroma vsaj meni ni uspelo. Ko so retrogradno gledali »pandemijo« v Ischglu, je bil pacient zero okuženi barman v baru, v katerem so potekale apres-ski zabave. Ta je seveda uspešno okužil množico nič hudega slutečih obiskovalcev nočnega bara, med katerimi so bili tudi smučarji. Strokovna literatura tudi poskuša dognati širjenje virusa sars COV-2 med športniki, ki bi jih lahko v zelo raztegnjeni teoriji privzeli kot ustrezen ekvivalent za trenutno smučarsko populacijo. Dognano je bilo, da so športniki relativno mladi in zdravi ljudje, brez hujših dodatnih bolezni, ki bi lahko v primeru covida-19 poslabšale njegov potek. Ob ustreznih preventivnih ukrepih, kot so primerna higiena rok, nošnja ustno-nosne zaščite in socialno distanciranje, je bilo širjenje koronavirusa med njimi zelo omejeno. Enaki ukrepi so (bili) veljavni tudi na smučišču. Tukaj sem lahko kaj hitro prijet za besedo, ker smučat hodijo tudi starejši in ne le »mladi in fit«. Slednje sicer drži; kot pa tudi to, da ob upoštevanju samozaščitnih ukrepov velja enaka možnost okužbe kot pri mladih ljudeh.

Sicer nisem jasnovidec, kakšna bo razlika med danes in 4. januarjem, ko naj bi se smučišča spet odprla. Verjamem pa, da bodo kmalu postala ekskluziva za peščico premožnih, ker verjetno testiranje ne bo zastonj. Zahtevan je negativni test na koronavirus domačega porekla. Cena, kakšen test – hitri, PCR? Zraven se je treba tudi vprašati o zanesljivosti takih testov, saj več strokovnih člankov iz tuje literature navaja, da je odvisen predvsem od količine »virus loada« in da so taki testi za uporabo na »prvi liniji« neprimerni. Da si pa takšnih trditev ne bi upal navajati zgolj s podporo tuje literature, je nedavno podoben »dvom« oziroma trditev izustil tudi predstojnik inštituta za mikrobiologijo izr. prof. dr. Miroslav Petrovec, dr. med., ki je dejal, da v hitre teste ne gre polagati preveč upanja, ker so pri ljudeh z blago simptomatiko in pri asimptomatskih prenašalcih precej nezanesljivi. Ljudje z resno oziroma težko simptomatiko covida-19 ne bi prišli niti do smučišča. Smučarji iz prvih dveh skupin pa so seveda ob ustreznem upoštevanju preventivnih ukrepov precej nenevarni. Da pa lahko zgornje trditve zares potrdimo, nikar ne pozabimo na izjavo red. prof. dr. Bojane Beović, dr. med., ki navaja, da nam hitri testi ne smejo dajati lažnega občutka varnosti. Stroškovno bi tako dnevno smučanje štiričlanske družine preseglo 200 evrov. Potem so tu še klubi, ki bi dnevno hodili trenirat, pa mogoče športni dnevi na spet odprtih šolah… Ali to pomeni, da bodo vsak dan »pobrisali« vse zgoraj naštete? Nikar ne pozabimo na prej omenjeno študijo o širjenju koronavirusa med mladimi športniki in relativno visoke nezanesljivosti hitrih testov.

Za konec nikar ne pozabimo, da nas je vlada spet nagradila z odprtjem frizerskih salonov, tržnic in trafik. Verjetno so pogruntali, da jih preveč dela na črno.

Martin Lasič, dr. med., specialist anesteziologije, Visoko, Šenčur