Čas epidemije je posebno težak za učence in dijake, še toliko bolj za tiste z različnimi ovirami. V domžalskem društvu ASPI, v katerem pomagajo odraslim in mladostnikom od 16. leta z motnjo avtističnega spektra oziroma aspergerjevim sindromom, opažajo, da pouk prek spleta precej negativno učinkuje na njihove uporabnike. Predsednica Teja Oblak je razložila, da popoldne, ko imajo za seboj več ur pouka, nimajo več takšne volje, kot so jo imeli nekoč. So izčrpani, celo izgoreli in imajo vsega dovolj. Prej so govorili o težavah, kot so nadlegovanje, zmerjanje in sprejemanje avtizma, s čimer se srečujejo vseskozi, zdaj pa pravi, da govorijo skoraj le še o koronavirusu.

»Ko je pouk potekal v učilnicah, so se osebe z avtizmom lahko držale malo bolj v ozadju. Zdaj pa so prek številnih ekranov vsem na očeh, kar jim predstavlja preobremenitev. Petnajst ali dvajset ekranov je za njih preveč dražljajev hkrati. Prej so profesorja vprašali, če česa niso razumeli, zdaj tega ni več. Hipne pomoči je zelo malo,« je povedala Teja Oblak in razložila, da njihovo pozornost lahko motijo različne barve, zvok, ozadja. Že pred epidemijo so imeli težave s sklepanjem prijateljstev in so doživljali številna zavračanja, zdaj pa, pravi, je njihov krog socializacije še bolj omejen. V resnici ga sploh nimajo več. Razložila je, da so čustvene stiske vse večje in da je eden od njihovih uporabnikov v času protivirusnih ukrepov zapadel v depresijo.

V drugem valu je stiska večja

Da je čas epidemije za šolarje, ki se srečujejo z avtizmom, še posebno težak, je potrdila Jana, mama dijaka drugega letnika srednje šole, ki ima aspergerjev sindrom in hipernetično motnjo. »Sinu sem edina družba. Prijateljev tudi sicer nima, a v šoli lahko komunicira vsaj s sošolci, zdaj pa je cel dan le notri,« je dejala in dodala, da je prvi val epidemije prenesel precej bolje kot drugega, ko so se začele vse večje stiske. Po zakonu ima enkrat na teden šolsko svetovalno uro, a ker to ni bilo dovolj, mu zadnji mesec pomaga psihoterapevt, ki pa ga ne zagotavlja država, ampak društvo ASPI.

Pravi, da so nekateri učitelji razumevajoči, nekateri ne, zaradi bolj zapletenih pravil in navodil, kot jih je vajen, pa je imel večkrat težave. V prvem valu je bilo v tem pogledu še težje, ker so dijaki navodila dobivali prek petih aplikacij, zdaj pa uporabljajo le eno. Tako ena od profesoric, je dejala mama srednješolca, ni uporabljala zooma, ampak je navodila za naloge dajala le po elektronski pošti. »Ko sva šla skozi navodila, so bila meni jasna, on jih je pa razumel popolnoma drugače. Naloge potem ni naredil, dobil je oceno ena, profesorica pa se ni želela z menoj pogovarjati po telefonu,« je dejala in dodala, da je prišlo do težave tudi, ko je profesor poslal povezavi za dve šolski uri, eno za torek, drugo za četrtek. Njen sin se je povezal na napačno povezavo in čakal, čeprav ni delovala.

»Velikokrat ne ve, kaj mora narediti. Potem pa, ko ve, da je nekaj zamočil, nima sposobnosti, da bi rešil zagato. Zdaj je takih situacij več kot prej,« je dejala. Težavo s prevelikim številom dražljajev med poukom na daljavo je mogoče rešiti tako, da izklopiš kamero. Ali potem njen sin res sledi pouku, nihče ne ve. Ve pa, da je bil velikokrat zavrnjen in da mu zato ni več do družbe.