Komentar sporazuma EU in Velike Britanije: Tolažba za 1. januar

‘Danes je dan olajšanja, ki pa je obarvan z nekaj žalosti. Ko primerjamo to, kar je bilo, s tem, kar je pred nami.« Tako, nekoliko poetično, se je izrazil vodja pogajalcev EU za brexit Michel Barnier, ko so tik pred prazniki z britanskimi pogajalci le dorekli sporazum o prihodnjih trgovinskih in drugih odnosih med Evropsko unijo in Veliko Britanijo. Po mučnih desetih mesecih pogajanj usklajeni dokument si zasluži svoje mesto v zgodovini kot največji dvostranski, ki so ga kdaj dosegli (EU šteje kot ena stran). Je tudi neobičajen dogovor, ker bodo 1. januarja ob njegovi predvideni uveljavitvi paradoksalno zrasle ovire med EU in Veliko Britanijo, in sicer povsod tam, kjer sporazum tega ni preprečil. Sočasno z njegovo uveljavitvijo se namreč končuje prehodno obdobje, ko je za Veliko Britanijo še veljala večina pravil članstva v EU. Poseben pa je sporazum tudi zaradi stanja duha, v katerem je nastajal. Vseskozi se je zdelo, da se bolj kot koristi ocenjuje, kdo bi ali bo s propadom pogajanj izgubil več in trpel bolj. To je postalo celo opazen del pogajalske taktike obeh strani – najsi gre za britanske grožnje s kršenjem izstopnega sporazuma ali za demonstracijo transportnega in logističnega kaosa, ki se je pred tednom dni prikazal ob začasnem francoskem zaprtju meje z Veliko Britanijo ob tamkajšnjem odkritju novega seva koronavirusa.