V svoji vnemi sta oba navedena politika groteskna. Zorčičeva izjava za medije, češ da bo vložitev nezaupnice škodljiva za Karla Erjavca in stranko DeSUS, je abotna. Podpredsednik stranke z 0,1-odstotno javnomnenjsko podporo daje poduke stranki, ki jo podpira najmanj 30-krat več volilcev. Zorčič je sicer manj primitiven kot Počivalšek, ki se ne ustraši niti laganja v kamero, ko razglaša, da so poslanci SMC enodušno zvesti janšističnemu režimu. Počivalšku niti ni odveč blatiti predsednika računskega sodišča, in to zgolj zato, ker je ta napovedal, da bo sodišče kmalu izdalo poročilo o nabavah zaščitne opreme. Svojo držo generala Rupnika Zorčič raje ovija v bizarne kvazirazumniške analize, ki naj bi »utemeljevale«, zakaj je kolaboracija nujna. Sprenevedavo jo opravičuje v maniri, češ da je alternativa KUL še slabša od Janševe koalicije. Nujnost po stabilnosti janšističnega režima skušata javnosti oba podtakniti kot sinonim za stabilnost družbe, ki da v sedanjih časih krize nima alternative. To je enako neumno kot nesramno. Vsem je jasno, da ravno obstoječi režim frontalno in uničujoče napada vse, česar ne nadzira, z namenom porušiti sedanjo republiko do temeljev, da bi potem pobezljani vladar lahko postavljal nekaj po svoji meri in okusu.

Nobeden od teh dveh možakarjev, ki danes predstavljata vodstvo SMC, s svojimi stališči in dejanji nima nikakršne zveze z izvorno politično usmeritvijo SMC. Na najbolj osnovni ravni se to demonstrira z brutalnim gaženjem notranje demokracije, saj je Počivalšek stranko dobesedno ugrabil in zamrznil delo njenih organov – izvršnega odbora in sveta stranke. SMC žalostno spominja na močno razbit avto, ki so ga najprej mislili popraviti, zdaj pa kaže, da ga mojstri špekulativno prodajajo po delih.

Dragan Matić, Srednje Gameljne