Gospod predsednik, če še niste opazili, se vam država, ki jo vodite in ste njen steber stabilnosti, ruši pred očmi. Rušijo se demokratični standardi, rušijo se temeljni postulati pravne države in institucije, ki jih morajo ti postulati uresničevati in braniti. Skoraj popolnoma se je zrušil ugled »male« Slovenije iz časov, ko je postajala polnopravna članica Združenih narodov, Evropske unije in Nata ter niza drugih svetovanih in evropskih združenj in organizacij. In kdo je (so) rušitelj(-i)? Že v nekaj intervjujih ste bili vprašani, da kot moralna avtoriteta ali pa steber stabilnosti poveste ime in priimek ali imena in priimke ter politične opcije, ki to počnejo pred očmi domače, evropske in svetovne javnosti. Pa saj to vas ne bi stalo nič, za to vas ne bi nihče tožil, pa še mandat se vam počasi izteka in vam ni treba biti tiho, da bi bili ponovno izvoljeni.
Na sprejemu ob 30. obletnici odločitve za plebiscit v vaši »ovalni dvorani« je to naravnost povedala gospa Spomenka Hribar, spoštovana Gospa z veliko začetnico, in rušitelj, predsednik vlade Janez Janša, kot utelešenje rušilne organizacije SDS, je bil poleg vas, na dosegu roke. V enem od intervjujev ste izjavili, da ste doživeli preblisk orgazmičnih razsežnosti, ko sta se z italijanskim predsednikom Matarello prijela s toplimi rokami in ste začutili, kako je možno z enim samim stikom rok odpreti pot novi prihodnosti naših (slovenskih) in njegovih (italijanskih) otrok. Ja, lepo, briljantno, za prihodnost otrok gre. Niste pa ga, gospod predsednik, vprašali: kdaj boste vi in vaša lepa država priznali in se (vsaj) opravičili za vsa grozodejstva, ki so jih vaši predhodniki izvajali nad (halo, gospod predsednik!) vašimi rojaki Primorci in drugimi Slovenci v preteklosti, šikaniranja slovenske manjšine v Italiji pa tudi sedaj še ni konec. Toliko kot medklic.
V predsedniški palači ste imeli skratka tedaj idealno priložnost, da bi že z imenom in priimkom imenovanega rušitelja Slovenije kot države prijeli za roko in mu potihem šepnili ali povedali na glas v prisotnosti slovenske elite: Janez, kremplje stran od STA in RTV Slo, kremplje stran od policije, NPU, tožilstva in celotne pravosodne veje oblasti, kremplje stran od Slovenske vojske (katere vrhovni poveljnik ste), kremplje stran od kulturnih, izobraževalnih in znanstvenih institucij, kremplje stran od civilnodružbenih gibanj in organizacij ter skupin in posameznikov, ki se (vedno) ne strinjajo s tvojimi ravnanji in potezami, kremplje stran od rinjenja oziroma potiskanja Slovenije v nove povezave z diktatorskimi režimi po (vzhodni) Evropi, in čestitaj že enkrat novoizvoljenemu predsedniku ZDA, čeprav si večino letov poštnih letal v Ameriko že zamudil, in tako dalje… Veliko bi mu še lahko povedal in mu s toplo roko navil ušesa. A se ni zgodilo nič, pa tako lepa priložnost je bila.
Bliskanje reflektorjev, tv-kamere, pred očmi prisotne elite in cele slovenske javnosti, ki vas vztrajno nagrajuje s titulo najpriljubljenejšega politika v naši lepi državi. Potem pa že velikokrat slišan in morbiden zaključni nagovor: spoštovani prijatelji, združimo sile, poenotimo se, pred nami je veliki sovražnik covid-19, premagali ga bomo le s skupnimi močmi, ljubeznijo in prijaznostjo. Ali res? Rušitelj pa naprej, novim rušenjem naproti. Do kod še, gospod predsednik, vas sprašujemo, kaj in kdo bo naslednja ruševina? V enem od intervjujev ste rekli: »Opažam vse več političnega vedenja, ki mu za kompromise ni mar. Ki mu ni mar za dogovore, temveč za utrjevanje svojih prepričanj pred privrženci. Ne nagovarja 'tekmecev', temveč jih zgolj ožigosa kot sovražnike, se z njimi ukvarja le toliko, kolikor se lahko nad njimi surovo in žaljivo izživlja, obenem pa s tem krepi kondicijo svoje volilne baze.«
Kdo se tako vede, gospod predsednik? Na podlagi vaših opažanj to očitno dobro veste, pa povejte še nam, če si seveda upate, čeprav tudi mi to že vemo.
Jože Florijančič, član društva SRP, Novo mesto
