V noči na sredo se je pred različnimi kulturnimi ustanovami pojavil velik napis, ki je imel v vseh primerih enako vsebino: »Sramota.« Beseda, s katero del kulturne ter širše javnosti že nekaj časa označuje način delovanja ministrstva za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija, se je tako znašla na tleh pred Moderno galerijo in v bližini z njo povezanega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, pred Muzejem za arhitekturo in oblikovanje, na ploščadi pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije, pa tudi pred stavbo na Metelkovi 6, iz katere želi ministrstvo za kulturo izseliti številne nevladne organizacije.
Teh lokacij neznani »umetniki« najverjetneje niso izbrali naključno, saj na takšen ali drugačen način simbolizirajo tako odnos ministrstva do kulturnih ustvarjalcev kakor tudi val spornih kadrovskih menjav v nacionalnih institucijah: včeraj je bilo na primer uradno sporočeno, da je Simoniti za bodočega direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije (in sicer od 1. februarja naprej) imenoval Jožeta Dežmana, prav tako naj bi dosedanja vršilka dolžnosti direktorice Moderne galerije Zdenka Badovinac včeraj predala posle novemu vršilcu dolžnosti Robertu Simonišku, ki ga je Simoniti na to mesto postavil 2. decembra – navkljub protestom strokovnih združenj, akademikov, ustvarjalcev in celo zaposlenih v ustanovi. Vendar do primopredaje nato ni prišlo, saj je upravno sodišče tik pred zdajci razveljavilo odločbo o imenovanju Simoniška ter zadevo vrnilo ministrstvu v ponovno odločanje.
Odločba spet pomanjkljiva
Zdenka Badovinac je namreč zoper omenjeno odločbo sprožila upravni spor, saj naj bi ji bila z njo kršena pravica do enakosti pred zakonom: minister naj bi novega vršilca dolžnosti imenoval, ne da bi preveril, ali (tako kot ona) izpolnjuje pogoje za ta položaj, izbira pa naj bi bila politično motivirana. Sodišče je zatem ugotovilo, da odločba sploh ne vsebuje obveznih sestavin, ki jih določa zakon o splošnem upravnem postopku, saj obrazložitev med drugim ne opredeli pogojev za imenovanje vršilca dolžnosti niti ne pove ničesar o tem, ali jih imenovani vršilec dolžnosti izpolnjuje. »Zaradi pomanjkljivosti odločbe ni mogoče preizkusiti njene zakonitosti,« je odločilo sodišče, odločbo odpravilo, ministrstvu za kulturo pa naložilo tudi povrnitev sodnih stroškov.
»Iskala sem zaščito svojih temeljnih pravic, saj je šlo za očiten primer političnega kadrovanja,« je odločitev sodišča kratko komentirala Zdenka Badovinac. Moderna galerija tako zdaj uradno nima vodstva, saj se je obdobje njenega vršenja dolžnosti včeraj izteklo. Na potezi je ponovno ministrstvo, za katero je to že drugi resen pravni poraz v nekaj dneh, saj je upravno sodišče, prav tako zaradi očitnih pomanjkljivosti, nedavno odpravilo odločbo, s katero so hoteli neutemeljeno izbrisati glasbenika Zlatana Čordića - Zlatka iz razvida samozaposlenih v kulturi.
Politično motivirane izbire
Spomnimo, da trenutno poteka že tretji razpis za direktorja Moderne galerije, potem ko na prejšnjih dveh ni bil izbran nihče, čeprav je na njih med drugimi kandidirala tudi dolgoletna direktorica, ki pa ji minister Vasko Simoniti ni naklonjen. Ta je za svojega favorita med prijavljenimi na zadnji razpis izbral Aleša Vavpotiča, a ta takrat ni izpolnjeval pogojev. Aktualni razpis je nato izšel le dan po tistem, ko je vlada spremenila ustanovitveni akt Moderne galerije ter v njem omilila (in hkrati prilagodila) pogoje za direktorja – če je bil prej na ta položaj lahko imenovan zgolj nekdo, ki je imel »najmanj pet let delovnih izkušenj s področja dela zavoda«, imeti pa je moral tudi univerzitetno izobrazbo ustreznega profila, je določilo o izobrazbi zdaj bolj ohlapno, prav tako pa zadostuje, da ima kandidat »najmanj pet let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih« in da »pozna področje dela zavoda«. Do zaključka razpisa pa naj bi posle začasno prevzel Simonišek.
Kot smo omenili uvodoma, pa se je napis »sramota« znašel tudi na ploščadi pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije, kjer bo v direktorski pisarni namesto dosedanje direktorice Kaje Širok kmalu znova sedel Jože Dežman, ki je to ustanovo vodil že med letoma 2005 in 2010. 65-letnega doktorja teologije, ki je v javnosti znan predvsem po odkrivanju prikritih grobišč iz časa druge svetovne vojne in po njej, je minister Simoniti na ta položaj imenoval v petek, ponovno v nasprotju z mnenji sveta zavoda in strokovnega sveta; ta sta kot najboljšo izbiro predlagala trenutno direktorico, ki se je ravno tako prijavila na razpis.