Radio je medij zvoka, glasu in, žal, vsakega človeka ni enako prijetno poslušati. Morda sem res bolj »slušni tip«, kdo drug tega niti ne bi opazil ali imel za mar. Kako drugače je, če ti kdo bere roman ali kratko humoresko, jaz jo doživljam precej drugače, kot če berem sam. Lepota besedila ni le v vsebini, ampak tudi v načinu podajanja. In enako velja za druga, neliterarna branja na radiu. Ampak kaj pomaga, če nekdo vremensko napoved prebere z lepim glasom in izbranimi poudarki, če pa neposrečeno zamenja nekaj besed ali kakšen stavek in s tem zamaje bistvo ali pa vsaj del vsebine? Že res, da daje današnji čas prepogosto prednost obliki pred vsebino, a pri vremenu je najbrž vsebina vendarle bistvena.
In če smo že pri stvari: kakšna pa je sploh razlika med deževnim vremenom in vremenom, ko nekje občasno rosi ali rahlo dežuje, kaplja? Ne vem, ampak jaz si pod deževnim vremenom predstavljam, da bolj ali manj večino dneva dežuje, da je ta nesrečni dež vsaj »približno dež«, ne pa kakšno kapljanje. Rosenje je pa sploh zgodba zase. Vedeti je namreč treba, da so oblaki, tudi megla, sestavljeni iz drobnih vodnih kapljic, ki so tako majhne, da lebdijo v zraku. Ker se premikajo, tudi trkajo med sabo in se lahko zlivajo. S tem sicer nastanejo malo manj drobne kapljice, ki so že dovolj težke, da počasi padajo proti tlom, niso pa to prave dežne kaplje. In to je rosenje. Če pogledate v lužo, se na njeni gladini skoraj ne bo poznalo, da te kapljice padajo vanjo.
In tako kot pri dežju lahko rosi res rahlo ali pa tako na gosto, da včasih ne vemo, ali potrebujemo dežnik ali ne. Če se odločimo, da ne, bomo čez kake četrt ure že nekoliko mokri, če se odločimo, da ga potrebujemo, ga bomo verjetno po četrt ure zaprli, ker »se ga ne splača imeti odprtega«. Rosi lahko iz megle, lahko pa tudi iz razmeroma plitve plasti oblakov, kot je nizka oblačnost. Za dežne kapljice pa potrebujemo nekaj več, drug mehanizem, ki bo prepričal male oblačne kapljice, da bodo začele rasti.
