Ko je letošnjo pomlad na trgu pred železniško postajo v Novi Gorici ponovno zrasla žičnata ograja, sta Vesna Humar in Neda Bric občutili veliko bolečino izgube. Glavni organizatorki novogoriške kandidature za evropsko prestolnico kulture sta pred seboj gledali panelno ograjo, ki je njun svet podirala nazaj v svet, za katerega sta mislili, da ga ne bo nikoli več. Neprehodna ograja je z eno potezo ločila desetletja želje po svobodnem prehajanju z ene strani na drugo brez tesnobe, da si že s prvim korakom naredil nekaj narobe. Vendar je bil občutek izgube enega celega sveta preuranjen.
V obeh Goricah so desetletja sanjali, da bo mesti združil najprej ekonomski interes, potem možnost čezmejnega razvoja visokega šolstva ali potreba centrov v Ljublja...
