Oni odločajo o tem, katere informacije lahko dobimo in katerih ne, določajo, kako moramo gledati na epidemijo in sprejete ukrepe, seveda je to v skladu s svetovno »mainstream« zgodbo. Cenzura svobode govora je vedno prvi korak totalitarnih prevzemov oblasti. Zakaj to počnejo? Ker je svoboda izražanja posameznikovega mnenja temelj za vse druge esencialne človekove pravice in svoboščine. Ni več dvoma, da se novi virus, ki se na spletnih platformah po novem imenuje »tisti, ki se ga ne sme omenjati«, izkorišča za razkroj demokracije in uveljavitev nove družbe, ki bo, kot kaže, tehnokratska. Držav ne bodo več vodili izvoljeni predstavniki ljudstva, ampak neizvoljena svetovna elita, ki bo uveljavljala svojo moč s pomočjo popolne kontrole slehernega svetovljana prek tehnologije iz Silicijeve doline. Za izvedbo popolne kontrole pa je treba najti sovražnika in ga ljudem predstaviti kot grožnjo, ker bi se sicer omejevanju svoboščin uprli.

To orožje je po navadi strah. O tem, da je strah postal orožje v rokah velikih farmacevtskih, naftnih in tehnoloških korporacij, je avgusta v Berlinu govoril tudi ustanovitelj ameriškega združenja Children's Health Defense Robert F. Kennedy Jr., nečak nekdanjega predsednika ZDA. Zbrane na zborovanju proti »državnemu udaru«, ki ga hoče izvesti globalni kapital, je spomnil na zgodovinske besede Franklina Roosevelta o strahu. »Edina stvar, ki se je moramo bati, je strah sam. Edini način, da načrtovalcem uspe prevzem svetovne oblasti, je ohranjanje sveta v strahu.« Zbrane je spomnil na primere iz ne tako oddaljene zgodovine, ko se je strah pred Židi, nato pred teroristi, migranti in sedaj boleznijo uporabljal za doseganje nam neznanih, »višjih« ciljev elite. Zastraševanje in lažna propaganda, ki se širi glede nevarnosti in smrtnosti novega virusa, sta privedla do tega, da so se ljudje v zadnjih osmih mesecih brez pomisleka odrekli svojim pravicam do gibanja, do dela in fiziološki potrebi po vdihavanju kisika, tako da so si nadeli maske celo na prostem.

Ko pa pogledamo dejstva, ni razloga, da bi živeli v strahu, in celo manj razlogov je, da bi se odrekli pravicam in svoboščinam v zameno za varnost pred relativno majhno grožnjo. Zelo poučna je zgodba iz nürnberških procesov proti najožjemu Hitlerjevemu sodelavcu Göringu. Na vprašanje tožilca, kako je Hitlerjevemu režimu uspelo nemški narod, enega najbolj izobraženih in tolerantnih narodov, ki so imeli že weimarsko demokratično republiko, spreobrniti v pohlevne sužnje, ki so nato zagrešili najhujši zločin v zgodovini človeštva, je Göring odgovoril: »To je povsem preprosto. Metoda deluje tako v monarhiji, komunizmu, kapitalizmu kot fašizmu. Vlade imajo nalogo, da ljudi prestrašijo, jih držijo v strahu, ki ga stopnjujejo, nato pa postopoma, korak za korakom dosežejo, da naredijo prav vse, kar hočejo. Ljudje se spremenijo v ovce.«

Stanje panike in zapiranje družbe danes marsikomu ustreza, saj tehnokratska mašinerija z neomejenimi sredstvi, finančnimi in nadzornimi, lahko utiša oziroma cenzurira »disidente«. Zanimivo je, da cenzurirajo vse, ki so kritični do karantene, hkrati pa so to isti, ki s karanteno največ služijo. Kdo s krizo bogati? To je lastnik Amazona, največjega spletnega trgovca, ki si dovoli cenzurirati knjige, ki govorijo o karanteni in njenih pogubnih posledicah za posameznike. Zuckerberg je lastnik Facebooka, ki cenzurira vse kritike protikoronskih ukrepov in vse tiste, ki si upajo izraziti dvome o varnosti cepiv, ker menijo, da zaradi naglice ne bodo dovolj preizkušena glede varnosti in učinkovitosti. Enormno služijo proizvajalci cepiv, ki so dobili ogromno davkoplačevalskega denarja že pred odobritvijo cepiv s strani pristojnih institucij, in sploh si ne moremo predstavljati, koliko denarja se bo zavrtelo v farmaciji.

In katere pravice smo že izgubili? Pravico do dela, nekateri začasno, mnogi pa bodo za vedno ostali odvisni od dobre volje države, dokler bo ta še imela sredstva za blaženje krize. Pa pravico do druženja s sorodniki in prijatelji, pravico do združevanja, pravico do neoviranega dihanja brez mask, dostop do zdravstvenih storitev v normalnem času. Kar pa je še najbolj tragično, naši otroci so izgubili možnost obiskovanja šole. Ali se bomo s tem počasi sprijaznili ali bomo zahtevali pravice nazaj, je odvisno od nas samih. Spomnimo se besed Benjamina Franklina, ki je rekel: »Tisti, ki so se pripravljeni odreči osnovnim svoboščinam, da bi si kupili nekaj začasne varnosti, niso vredni niti svobode niti varnosti.«

Tatjana Dobnikar, Ljubljana