Kot otroka sta sanjala o skorji kruha

Takrat sta sanjala o svežem, mehkem kruhu s hrustljavo skorjo. Ne o video igricah ali dragih supergah, ampak o skorjici kruha. Tudi kasneje so mladeniča poznali vsi od blizu in daleč in ju cenili kot poštena in pridna najemna delavca. Kopala sta jarke, delala na tujih njivah, dokler nista nekega dne v bližnjem naselju slišala za možnost, da lahko za smešno nizko ceno dobita v najem barako, ki je bila predvidena za rušenje in je merila 35 kvadratnih metrov. Odločila sta se. Na teh 35 kvadratnih metrih sta uredila prodajni pult in peč, v kateri sta spekla prve štruce kruha. Pravijo, da moraš kruh peči z ljubeznijo. Ker da je potem bolj okusen in ga ljudje raje kupujejo. Najbrž to res drži, kajti povpraševanje je raslo dobesedno iz dneva v dan. Mala baraka je bila hitro premajhna in brata sta zgradila novo pekarno. Veliko, lepo in sodobno. A tudi v tej pekarni pečejo kruh v peči, v kateri kurijo z drvmi. »Ker ima kruh drugačen okus, ker je boljši kot tisti iz električnih peči,« pravita brata in še vedno pečeta z ljubeznijo. Danes delajo v pekarni oba brata, njuni soprogi, oče in mama in kar nekaj sokrajanov, otroci pa pomagajo. Na dopustu še nista bila in čeprav jima gre zelo dobro, sta ostala skromna. Do pred kratkim so živeli v majhni hišici. »Otrok je kar nekaj, zato smo si zgradili večjo hišo, v kateri lahko vsi skupaj jemo za isto mizo,« pravita nasmejana Vladan in Dragan, ki sta pred dvema desetletjema sanjala o skorji kruha, danes pa spečeta nekaj tisoč štruc kruha vsak dan.