Svojo dejavnost je moral zaradi virusa prilagoditi tudi Koronarni klub Ljubljana, ki bo septembra 2021 praznoval štiridesetletnico delovanja. Vseživljenjska rehabilitacija srčno-žilnih bolnikov je pred epidemijo potekala v njihovi stavbi na Štepanjskem nabrežju, člani društva pa so imeli vadbo dvakrat na teden. Zdaj si pomagajo s spletom, prek katerega je vodstvo kluba organiziralo dejavnosti, nekatere aktivnosti pa potekajo tudi po telefonu.

Predsednica kluba Petra Simpson Grom je povedala, da je bilo že v prvem valu epidemije, ko se dejavnosti prav tako potekale prek interneta, veliko padcev in poškodb njihovih članov. »Na leto pri 400 uporabnikih zabeležimo eno do dve fizični poškodbi, med prvim valom pa jih je bilo le v dveh mesecih in pol osem. Prihajalo je do padcev, zlomov, oslabelosti,« je dejala in dodala, da so bile posledice še posebno vidne pri ljudeh s srčnim popuščanjem. V drugem valu zaznavajo vse več čustvenih stisk, zabeležili pa so velik upad sposobnosti članov. Člani društva lahko sicer obiskujejo tudi psihoterapijo, ki zdaj poteka po telefonu, a si zelo želijo druženja.

25 let zbirali denar za hišo

Da bo spet lahko prišla na skupinske vadbe in čas preživela s kolegicami in kolegi, komaj čaka tudi Aleksandra Gorup, ki je, ker ne uporablja računalnika, navodila za vadbo dobila po navadni pošti. Po telefonu komunicira s strokovnim osebjem in tudi z drugimi članicami in člani kluba. »Večina starejših z mano vred živi samih, a nismo pozabljeni. Pokličemo se med sabo, pokliče nas vodja vadbene skupine, smo v kontaktu z medicinsko sestro. Klub živi podobno kot šole – na daljavo,« je povedala Aleksandra Gorup, ki je že skoraj 40 let članica Koronarnega kluba Ljubljana.

Septembra 1981 je bila med ustanovitelji, kasneje pa približno desetletje tudi predsednica. Malo pred tem je tudi sama preživela infarkt. »Ko je naša skupina končala bolnišnično rehabilitacijo, ki je takrat trajala tri tedne, smo se vprašali, kaj pa zdaj. Tako smo ustanovili društvo, pri čemer so nam pomagali zdravniki, največ profesorica Irena Keber,« je povedala 91-letna inženirka metalurgije in dodala, da so strokovnjaki postavili program, člani pa zagotavljali pogoje, da je bil ta tudi realiziran. Med drugim so 25 let zbirali denar za stavbo, v kateri imajo danes dve telovadnici, prostora za zdravstvene posvete in za psihoterapijo ter sprejemno pisarno. Ne hodijo pa le na rehabilitacijsko vadbo, ampak se tudi informirajo, kako živeti z boleznijo, vključujejo svojce in pletejo prijateljske vezi, tako med vadbo kot na skupnih izletih in zasebnih druženjih.

Velik starostni razpon

»V klubu nas je še okrog 40 iz preteklega tisočletja. Od tega nas je polovica starejših od 80 let. Zakaj smo dosegli takšno starost kljub bolezni? Ker program ni namenjen le rehabilitaciji in preventivni, ampak je to tudi šola zdravega staranja,« je povedala Aleksandra Gorup. Petra Simpson Grom pa je pojasnila, da njihovi člani še zdaleč niso le starejši ljudje, ampak da je starostni razpon velik, najmlajši uporabnik ima 32 let, najstarejši pa 92. Ti imajo možnost, da se udeležijo treh vadbenih metod – klasične aerobno dinamične vadbe, vadbe v sede in novejšega modela vadbe, katerega avtorica je Petra Simpson Grom. »Želela sem oblikovati učinkovit model, vendar ne obremenjujoč za bolnika in hkrati varen in prijeten. V tem primeru je večja verjetnost, da bo bolnik v procesu ostajal daljše obdobje,« je dejala in dodala, da se v klasično metodo marsikdo ni želel vključiti, ker je zelo zahtevna in temu primerno naporna. Kot pravi, pa je vadba izredno pomembna, da se infarkt ne ponovi.