V preteklih dveh tednih sta ECB in FED zasedala še zadnjič v tem letu. Obe centralni banki sta pričakovano izpostavili kratkoročna oziroma srednjeročna tveganja za gospodarstvo, ki se utegne soočati s podaljšanimi karantenami za zajezitev širjenja okužb; svojo zavezanost k ohranitvi QE-programov do leta 2022 oziroma dokler bo to potrebno, da se ekonomske spremenljivke postavijo nazaj na svoje ciljane ravni; in kot vedno tudi apel politiki k čimprejšnjemu ukrepanju z nadaljnjimi fiskalnimi ukrepi. V naslednjem letu tako ni bojazni, da bi primanjkovalo likvidnosti na trgih, kar pomeni, da bodo pozitivne napovedi podjetij ključne za ohranitev rasti na delniških trgih. Zdi se, da se je tudi politično tveganje nekoliko poleglo, odkar je bil izvoljen novi predsednik ZDA. Poleg epidemije koronavirusa kot ključnega tveganja, ki lahko ohromi ekonomsko okrevanje, je v zraku ostal le še nedorečeni dogovor o brexitu, ki pa ne bo končan, dokler ne bo zares končan. Kot pri vsakem političnem vprašanju gre tudi tu le za vprašanje politične volje. Obvezniški vlagatelji imajo tako številne razloge, zakaj se še vedno počutijo bolje v obveznicah kot delnicah. A če in ko bo prišlo do kompromisa, tako glede dogovora o brexitu kot glede dogovora v ameriškem kongresu o novem, skoraj bilijon dolarjev težkem paketu pomoči in prvih pravih znakov uspešne zajezitve zimskega vala okužb, bo verjetno ugodje za obvezniške vlagatelje že manjše. Na zadnjem zasedanju ameriške centralne banke je njen guverner povedal, da »vidijo luč na koncu tunela«. To drži, a še pomembnejše je vprašanje, kako dolg je ta tunel. Njegova dolžina je namreč odvisna predvsem od nas samih – od tega, kako uspešno bomo prebrodili zimski val okužb.
Vprašanje je le še dolžina tunela
Bližamo se koncu leta, ki se bo zapisalo v spomin po dogodkih, o katerih se bo verjetno še dolgo govorilo. Če ostanemo pri financah, nam bo leto v spominu ostalo predvsem po sunkovitih obratih, ki jih v angleškem jeziku s prispodobo radi označijo s tobogani in vrtiljaki. A to je že skoraj lanski sneg, ozreti se je treba naprej. Obvezniške trge je denimo v začetku leta že marsikdo označil za nedonosen naložbeni razred, a se je hitro uštel. Zakaj? Zato, ker krivulja donosnosti ostaja še naprej ključno orodje centralnih bank v spopadih z negotovostjo na kapitalskih trgih, pri čemer se vedno znova najde prostor za znižanje obrestnih mer, in to kljub dolgoletnim soglasnim opozorilom analitikov, da je tega že pred leti zmanjkalo – ko se je nemški »bund« prvič dotaknil negativne donosnosti. Letos smo z evropsko krivuljo pristali že tako nizko, da je že celotna euroswap krivulja donosnosti v minusu. Zmagovalke letošnjega leta bodo, kot kaže, ponovno državne obveznice tako imenovanih PIIGS, tistih držav, ki so bile v začetku leta ene redkih, ki so v območju evra nosile še nekaj pozitivne donosnosti, a danes se žal tudi ta del obveznic spogleduje z negativno donosnostjo. Kako naprej?
