Pustimo ob strani vedno znova izpostavljeno netočnost, da je 17. decembra 1990 bila postrojena brigada Moris, ki je bila 13. oktobra 1992 na podlagi odredbe ministra za obrambo preimenovana iz 27. zaščitne brigade TO Slovenije v 1. specialno brigado Moris. Resnici na ljubo pa je treba zapisati, da so brigado kot Moris imenovali že v času vojne za Slovenijo 1991. V preteklosti smo bili priča tudi retuširanju oznak, zvezde na kapah postrojenih pripadnikov 3. bataljona 27. zaščitne brigade Teritorialne obrambe, kar bi lahko razumeli, da je šlo za nelegalne vojaške strukture. Z vidika legalnosti in legitimnosti osamosvojitvenih prizadevanj je pomembno, da Teritorialna obramba (TO) Slovenije od septembra 1990 ni bila podrejena Beogradu, ampak Republiškemu štabu za TO, saj je Skupščina RS 27. 9. 1990 sprejela ustavna amandmaja, kar je pomenilo, da ima predsedstvo RS pristojnost, da imenuje poveljnika TO, ji poveljuje v miru in odloča o njeni uporabi v izrednih razmerah. V omenjenih ustavnih amandmajih ni nikakršnega namiga, da je teritorialna obramba končala svoj vek. O tem, ali je tudi preimenovana TO bila podrejena politični oblasti, katero za bivšo državo Peterle imenuje režim, bodo odgovorili politologi ali pa še kdo drug na podlagi vseh znanih takratnih okoliščin in dejstev ob obsežni strokovni in spominski literaturi, ki so spremljali soustvarjanje slovenske TO.

Sedaj pa k že omenjenemu letošnjemu dodatku Peterleta k reinterpretaciji zgodovinskih dejstev in ustvarjanju zmede ter zdraharstvu.

Teritorialna obramba ni nečastno končala svojega veka s predajo orožja, kot trdi gospod Peterle in s temi besedami ponovno užali na tisoče pripadnikov TO, ki so se desetletja urili in zato bili dovolj usposobljeni in izurjeni, da so vzeli orožje v roke in branili tudi gospoda Peterleta v osamosvojitveni vojni. To trditev lahko podkrepimo še s številkami. TO Slovenije je maja 1990 zadržala pod svojim nadzorom 22.056 kosov pehotnega, protioklepnega, protiletalskega in orožja za ognjeno podporo z vsaj polovico borbenega kompleta streliva. Če k temu prištejemo še 15.269 kosov pehotnega orožja upravnih organov in vojnih enot zvez, ugotovimo, da je TO razpolagala s 37.325 kosi orožja. Gre za spoštljiv arzenal, iz katerega bi lahko oborožili 97 teritorialnih bataljonov.

V zborniku »Orožja nismo oddali 1990«, ki ga je izdala ZVVS ob letošnji 30. obletnici MSNZ, pri izdaji je sodeloval tudi ZVPD Sever, pa lahko zasledimo, da je ministrstvo za notranje zadeve imelo v svojih skladiščih 45.276 kosov različnega, sodobnega avtomatskega orožja. Navedeno pomeni, da so obrambne sile RS jeseni 1990 razpolagale s preko 80.000 kosi različnega orožja. Mnogi pripadniki in štabi TO, ki so jim leta 1990 poskušali odvzeti orožje ali preprečiti dostop do njega v objektih JLA, tega niso nikoli odobravali. Glede na okoliščine tudi niso stigmatizirali pristojnih za zapoznelo ukrepanje oziroma neukrepanje. Pa ne zaradi oportunizma, ampak objektivizma.

To navajamo tudi zaradi Peterleta. V omenjenem zborniku namreč avtorja prispevka pri opisovanju razmer v takratni milici navajata tudi zanimive podatke. Po odredbi takratnega republiškega sekretarja za notranje zadeve jeseni 1990 (dokument odseka za opremo in oborožitev z dne 24. 10. 1990) so ministrstvu za notranje zadeve Hrvaške prodali 610 kosov različne opreme in orožja. Da pa na MNZ v svojem početju ne bi bili osamljeni, so bili tudi iz skladišč 30. razvojne skupine iz Kočevske Reke ministrstvu za notranje zadeve Hrvaške predani 4 mitraljezi 12,7 mm, 2 protiletalska topa 20 mm in 56 kosov različnega streliva.

Ker je bil Peterle takrat a čelu izvršilne oblasti in odgovoren zanjo, bi ga po njegovem vzorcu lahko vprašali, ali je prej omenjeno zmanjševanje obrambnih potencialov Slovenije njegov prispevek k »razoroževanju Slovenije«. Zato mu priporočamo branje zbornika »Orožja nismo oddali 1990«. Mogoče se bo s spoznanji lahko izognil ponovnim delitvam in nepotrebnim obtožbam.

Predsednik republike ima prav, ko izpostavlja, »da je več tistega, kar nas povezuje, kot tistega, kar nas ločuje«. Ni pa prav, da pri pozivih za spregled s tem odpira vrata nekaterim starim praksam laži, potvarjanja in spreminjanja zgodovinskih dejstev. Tega ni možno spregledati, tudi zato, ker smo se v obrambo nove demokratične države pred tridesetimi leti podajali z upanjem, da se to ne bo dogajalo v dotedanjem obsegu.

Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo