Dve leti sem živela v Katovicah, in ker sem se morala spopasti z učenjem tujega jezika, sem se najbrž začela bolj zanimati za jezikoslovje. Spomnim pa se, da sem kasneje brala tudi poljsko najstniško serijo Ježicijada Małgorzate Musierowicz, v kateri so vsi prebirali Seneko in Petronija ter se med sabo obmetavali z latinskimi citati. V osnovni šoli sem se tako najprej navdušila nad latinščino, v gimnaziji pa nad grščino, najbrž tudi zaradi starogrških bajk. Med študijem smo imeli študentje stare grščine obvezen lektorat novogrščine, takrat sem veliko hodila v Grčijo na seminarje, kar je precej pomagalo pri mojem znanju danes.
Kako podobni sta staro- in novogrščina?Med njima obstaja kontinuiteta, nekatere elemente stare grščine so kasneje vključili v knjižni jezik in starogrščino se otroci v Grčiji učijo v šoli. Gre za dve fazi istega jezika, podobnosti v osnovnem besedišču, spregatvah in sklanjatvah je ogromno. S tem nočem reči, da se lahko nekdo nauči stare grščine, pa se bo z lahkoto sporazumel na atenskih ulicah. Lahko pa se novogrščine v kakšnem letu zelo dobro nauči.
Odkar zadnji dve leti pišete doktorat, živite v Solunu. Kakšna je vloga literature v grški družbi? Kakšni so prevladujoči trendi v sodobni književnosti?Tu je literarna scena vendarle malo bolj živahna kot v Sloveniji, sploh v Solunu in Atenah, kjer literarne večere pogosto organizirajo knjigarne. Literarni dogodki so bili pred korono vedno dobro obiskani, spomnim se denimo večera z mladimi pesniki nadrealisti, ko je dvorano napolnilo okoli sto ljudi, čeprav je šlo za nekoliko obstranski dogodek. Sicer pa imajo Grki tudi svoje literarne zvezdnike, ena njih je denimo Maro Duka, ki je začela pisati že v sedemdesetih, odtlej pa skoraj vsaki dve leti izda roman. Ukvarja se z zgodovinsko-političnimi temami, prepletenimi z elementi kriminalke.
Dela, ki so na meji med vrhunsko literaturo in kriminalnim žanrom, so trenutno prevladujoča smer, v ospredju pa je tudi ukvarjanje z zgodovino 20. stoletja, recimo z izmenjavo prebivalstva med Grčijo in Turčijo, ljudem je zanimiva tudi znanstvena fantastika… Sodobni grški klasiki imajo tudi po devet, deset ponatisov, tako da je v solunskih knjigarnah včasih težko takoj priti do njih. Knjižnice so z najnovejšo produkcijo slabše založene, verjetno gre tudi za posledice gospodarske krize.
Kako kakovostno sledimo grški književnosti v Sloveniji? Poljska literatura je v mislih slovenskih bralcev vendarle precej bolj prisotna…Prevajalci iz poljščine so bili ves čas zelo aktivni, tako da imamo prevedene tako nobelovce kot sodobne avtorje. Po drugi strani nobeden od grških nobelovcev, ne Jorgos Seferis ne Odiseas Elitis, še ni bil celostno preveden, že dolgo pa imamo denimo prevode Nikosa Kazancakisa, avtorja romana Grk Zorbas. V petdesetih in šestdesetih smo ravno tako veliko prevajali grško klasiko, od takrat imamo recimo satirični roman Papežinja Ivana VIII. Emanuela Roidisa.
Slovenski bralec torej morda res ne ve veliko o grški literaturi, a se bo to zaradi vse večje dejavnosti prevajalk morda že v kratkem spremenilo. Zelo bi si želela, da bi v slovenščini lahko brali letos preminulo pesnico Kiki Dimula, njena modernistična pisava je polna inovativne ironije; pa lirično melanholičnega pesnika Kostasa Kariotakisa in bralcem zelo všečno prozaistko Maro Duka. Gotovo tudi še kakšnega klasika, na primer Karagacisov roman Izgubljeni otok.
Veliko omenjate poezijo, pred izidom je vaš prevod Kavafisa. Zahteva od vas več napora kot prevajanje proze?Zame je prevajanje poezije na neki način lažje od prevajanja proze. Prevajanje poezije zahteva še prav posebno osredotočenost, ampak vseeno to traja krajše obdobje, če ne gre ravno za epiko. To sicer ne pomeni, da jo nujno raje prevajam, a vsekakor bi se v prihodnosti rada ukvarjala z obema zvrstema. Doslej sem se sicer najbolj namučila s prevajanjem romana Dendriti, saj piše Kalia Papadaki dolge, zapletene stavke, ki se včasih vlečejo čez celo stran, a mi je njen slog strašno všeč, pa tudi prevod homerske himne Demetri, ki je v skupinskem projektu Homerske himne izšel lani, je bil poseben izziv.
Naslednji je menda učenje turščine…Precej redno se ji posvečam in upam, da bom šla lahko kmalu svoje znanje nadgradit tudi v Turčijo. Jezikov sem se vedno rada učila, od hindujščine in farsija do arabščine in ruščine, turščina pa me je sprva pritegnila prav zaradi prevajanja iz grščine. Veliko grškega besedišča, zlasti slenga, namreč izhaja iz turščine, podobno kot v srbščini. To znanje mi je denimo prišlo zelo prav pri prevajanju Venezisa, saj roman Številka 31328 temelji na dogodkih v Mali Aziji, in bolj ko se dogajanje v knjigi razvija, več je v njej turških izrazov. Potem pa mi je turščina tudi preprosto postala všeč, čeprav je precej težka. Dlje ko se z nekim jezikom ukvarjam, več motivacije imam, da bi se ga dobro naučila. Tudi prvi poskusni prevod cikla pesmi turškega pesnika Nazima Hikmeta je že za mano.