Ironija ne pozna meja: v času, ko je kultura na psu bolj, kot je bila kadar koli prej, in to iz dveh usodnih razlogov, opustošena od covida-19, ki jo je paraliziral, in ponižana od vlade, ki jo kaznuje za mišljenjski delikt, smo dobili evropsko prestolnico kulture. Če ne bi šlo za leto 2025, bi se »prestolnica kulture« slišalo kot slaba šala. Ironije s tem še ni konec: tako v času tega izbora kot ob tistem iz leta 2008 je bil na oblasti Janša, minister za kulturo pa Vasko Simoniti (ki je takrat v žirijo vtaknil dve osebi z drugih ministrstev, ki od kulture nista poznali niti k). Še več, tudi izvedba prvega EPK, ki je bila leta 2012, je padla v obdobje SDS-ovske vlade. Izvedba, ki je pod modrim Kanglerjevim vodstvom, ob Pandurjevi megalomaniji, mešetarjenju Rukavine in »rešitelju« Čandru postala simbol tega, kako se ne sme delati.
Kaj je sploh ta »prestolnica«? Uvodoma je bil to nekakšen razsvetljenski politični projekt EU, ki je s finančno injekcijo skušal države spodbujati k investic...
