Razvoj in konkurenca sta privedla tako daleč, da so na oko lahko povsem privlačni tudi mobilniki s skrajno spodnjega cenovnega roba. S ceno okoli 160 evrov v rang nizkocenovnikov sodi tudi HMD-jev mobilnik nokia 3.4. Na prvi pogled zaslon deluje celo nekoliko applovski, če bi Apple nehal izdelovati telefone s frufrujem. K jabolčnemu videzu pri nokii 3.4 najbolj pripomore razmerje stranic 19,5:9, ki sicer ni pretirano razširjeno med sodobnimi mobilniki. Zaslon zato deluje nekoliko bolj čokat. Na Apple spominja tudi obroba okoli zaslona, a se podobnost konča pri bradi, kjer je nokiina obroba debelejša. Prednjo kamero so pri nokii 3.4 spravili v zgornji levi kot zaslona, kar je po naših ocenah celo napredek v primerjavi z iphoni, na tej točki pa se primerjava naprav konča. Nekaj je videz, nekaj drugega pa delovanje, ki je pri nokii 3.4 občutno nižjega razreda. Vendar se bomo temu posvetili nekoliko kasneje.
Ko telefon primemo v roke, takoj občutimo njegovo siceršnjo čokatost. Debel je 8,7 milimetra, a je za svoje dimenzije hkrati presenetljivo lahek s težo 180 gramov. Na otip je naprava plastična, vendar ne slabo plastična. Rebrasta hrbtna stran je tudi zelo odporna proti prstnim odtisom. Če nimate res umazanih rok, se ne bo nič poznalo. Nismo pa najbolj navdušeni, da so v napravo poleg gumbov za vklop in nadziranje glasnosti vgradili še ločen gumb, ki je na levi stranici mobilnika in je namenjen vklopu Googlovega osebnega asistenta. To ni nikoli posrečena rešitev. Za slovenske uporabnike še toliko manj, saj kljub vsemu napredku na tem področju zadeve za naše potrebe še naprej komaj delujejo. LCD-zaslon ima diagonalo 162 milimetrov (6,39 palca) in ločljivost 1560x720 oziroma gostoto 269 pik na palec (ppi).
Zelo osnovne zmogljivosti
Telefon ima bralnik za odklepanje s prepoznavo prstnega odtisa na hrbtni strani naprave. Poleg vzorca oziroma kode je mogoče napravo odkleniti še s prepoznavo obraza, vendar je ta počasna. Najdemo tudi vhod za slušalke. Samo delovanje naprave je pričakovano. Poganja jo Qualcommov procesor snapdragon 460, ki velja za vstopni rang procesorjev. V mnogih vidikih ga prekaša tudi MediaTekov procesor helio p22, ki ga najdemo v cenejši nokii 2.4, nismo pa pri nokii 3.4 opazili težav s hitrostjo brezžične povezave, ki jih je med testom pokazala dvojka. Nekoliko manj špartansko kot pri dvojki je tudi na področju shranjevanja, saj je prostora 64 GB, kar pa še vedno ni veliko. Samo s povsem osnovno programsko opremo je zasedenega že okoli 25 odstotkov prostora. Skromna je tudi količina delovnega spomina, ki znaša 3 GB. Vse to pomeni, da mobilnik ne deluje bliskovito hitro. Včasih malo traja tudi prikazovanje virtualne tipkovnice. Večkrat se nam je samodejno z vrha spustila opravilna vrstica. Med podrsavanjem v spletnem brskalniku prihaja do zatikanja, zaradi skromnega delovnega spomina igranja priljubljenejših videoiger tudi ne gre pričakovati. Ima pa naprava veliko baterijo s kapaciteto 4000 miliamperskih ur (mAh). Pri siceršnjih omejitvah funkcionalnosti obljube, da zdrži dva dni zmerne uporabe, niti niso utopija.
Pričakovano je tudi glede kamer. Na škatli sicer piše, da ima telefon nočni način, po naši izkušnji pa gre morda zgolj za nekoliko posvetljene fotografije standardne kamere, z vsem šumom in brez kakršnih koli omembe vrednih dodatnih podrobnosti. Na hrbtni strani je sicer glavna kamera z ločljivostjo 13 milijonov pik (MP), družbo pa ji delata še ultraširokokotna kamera z ločljivostjo 5 MP in 2-MP tipalo za globino. Na prednji strani najdemo kamero z ločljivostjo 8 MP. Fotografije z vsemi kamerami so za ceno naprave povsem spodobne. V dobri svetlobi popolnoma solidne, nezamegljene, le ločljivost ni na najvišji ravni, zato ne pričakujte preveč podrobnosti v kadrih.