To so otroci. Vseh starosti, z različnimi potrebami in sposobnostmi, stiskami, strahovi, željami, sanjami. Otroci, ki so postavljeni pred nove izzive, ki jim še odrasli pogosto nismo kos. Otroci, od katerih se pričakuje, da so se sposobni šolati od doma, da je to za njih najboljše, da so prilagodljivi, da to zmorejo. Ko poslušam ministrico za šolstvo, se naježim, kako vsa pozitivna, vesela in zadovoljna pripoveduje, da je vse O. K. Trudi se, da bi bila všečna in prijazna z izjavami, ki mejijo na floskule, ki so že izrabljene v teh tednih: Skupaj bomo zmogli. Bodimo tolerantni, potrpežljivi… Vse poteka po scenarijih, planih, ki smo jih preigravali, pripravili itd. Žal pa ni prepričljiva in njene izjave ne zdržijo resne strokovne presoje.

V realnem življenju žal ni tako. Preveč je stisk, ki jih občutijo prav otroci, na kar nas opozarjajo psihologi. V vsem tem času se premalo izkazuje spoštovanje do otrok in njihovih pravic. Zanimivo je, da se na veliko opozarja na krizo telesnega in gibalnega razvoja otrok. Nikjer pa nisem zasledila, da bi se kdo strokovno ukvarjal s krizo znanja in kolikšna bo škoda. Preslišijo se opozorila stroke, da naj gredo otroci v šole. Zakaj? Morda zato, ker so otroci, mladostniki in se jih ne spoštuje? Pa še kako jih je treba spoštovati, ker spoštovanje si je treba izkazovati in mora potekati v obe smeri oziroma v komunikacijskem trikotniku. Naši otroci so dobri opazovalci in posnemovalci, ki se učijo od nas, kaj je spoštovanje. Kako nas bodo mladi spoštovali, če jih mi ne? Toliko spoštovanja, kot jim ga bomo namenili mi, toliko nam ga bodo vrnili. Čas je, da začnemo spoštovati njihove potrebe, tako da res začnemo vsi delati v njihovo korist. Vsi dobro vemo, da se izpada znanja in socializacije ne da nadoknaditi.

Sprašujem se: zakaj ravnatelji, vzgojitelji, učitelji, profesorji ne povzdignejo glasu, se postavijo na stran otrok in spoštovanja njihovih pravic? Zakaj ne predlagajo ustreznih rešitev, ki temeljijo na strokovni avtonomnosti in na poslanstvu poklica, ki ga opravljajo? Ali so pripravljeni reči stop normativom ministrstva za šolstvo, ki so pogosto nesmiselni in nečloveški, neživljenjski? Ali res nimajo poguma? Ali so pripravljeni na prvo mesto postaviti otroka, učenca, dijaka in izobraževanje? Sedaj je čas, da pedagoški delavci pokažejo svojo strokovnost in samoiniciativnost in se postavijo na stran otrok, učencev, dijakov in si povrnejo spoštovanje do svojega poklica. Ali so na ministrstvu za šolstvo pri sprejemanju ukrepov temeljito pretehtali, ali so ukrepi nujni in primerni za dosego ciljev ter ali je nujnost ukrepov sorazmerna s težo posledic? Kje je tukaj spoštovanje ranljivih skupin, med katere spadajo vsi otroci, med njimi so tudi otroci iz socialno šibkejšega okolja in otroci s posebnimi potrebami? Zakaj se ne spoštuje odločba ustavnega sodišča z dne 3. 12. 2020? Kje ste, ga. ministrica? Kje je vaš glas? Kdo bo prevzel odgovornost za posledice? Ali ste res izgubili vse spoštovanje?

Štirideset let sem bila vzgojiteljica, sem mama in babica. V imenu vseh otrok in mladostnikov prosim vse, ki sprejemate odločitve v koronačasu, za malo spoštovanja. Ali še sploh veste, kaj je to?

Jelka Kapun, Rimske Toplice