Mitja Velikonja, ki je prejšnji semester predaval na Univerzi Yale, piše knjigo o tem, kako je Balkan avantgarda Evrope v tem, da je doživel primerljive, če ne kar enake procese, ki danes zaznamujejo Evropo in ZDA. Imeli smo, kot pravi, Huntingtona pred Huntingtonom, islamofobne branilce krščanske Evrope pred Orbanom, branilce evropskega načina življenja pred neokonservativci, imeli smo separatizem pred Katalonijo in Škotsko, imeli smo svoj lasten konec kozmopolitizma in regresijo v lokalizem pred brexitom, populizem pred današnjim populizmom, etnonacionalizem in šovinizem pred današnjima in tako dalje. Podobnosti je sumljivo veliko. Preveč, da ne bi potegnili vzporednic.
Kaj so vzroki za to? Presenetljivo za te primerljive ali enake procese uporabljamo dve popolnoma različni razlagi. Medtem ko imamo za vzpon avtoritarnega ksenofobnega populizma v ZDA in Evropi vrhunsko artikulirano, kompleksno in empirično podkrepljeno teorijo nekaterih največjih umov družboslovja, je po drugi strani jugoslovanska verzija teh procesov orientalistično pripisana inherentni krvoločnosti in barbarskosti Balkana, tako imenovanim starodavnim etničnim sovraštvom. Balkan je bil nekako predestiniran za takšen razvoj, Evropa pa ne, tako nekako gre razlaga.
To seveda ne gre. Če se dogajajo enaki procesi, morajo za tem stati enaki mehanizmi in enaki vzroki. Kaj dobimo, če razlago evropskega ksenofobnega avtoritarnega etnonacionalizma apliciramo na jugoslovanski etnonacionalizem? Najširše sprejeta razlaga političnega in družbenega dogajanja na zahodu danes je teorija kulturnih sprememb Ronalda Ingleharta z Univerze v Michiganu, enega najeminentnejših politologov na svetu. V grobem pravi, da ekonomska in fizična varnost sprožita kulturne spremembe v vrednotah v smeri egalitarnosti, odprtosti za nove ideje, tolerance do istospolno usmerjenih in tujcev, zmanjševanja razlik med spoloma, podpore okoljevarstvu, demokraciji in enakosti. Tem pojavom rečemo postmaterializem. Dokler vsaka naslednja generacija odraste v večji ekonomski in fizični varnosti, je vsaka generacija bolj odprta, tolerantna in kozmopolitska. In obratno, zmanjšana ekonomska in fizična varnost sprožita tako imenovani avtoritarni refleks, evolucionarno izoblikovan instinkt, ki sproža solidarnost znotraj etnične enote in nastrojenost proti tujcem, podporo močnim voditeljem ter poudarjanje preživetja naroda in reprodukcije in posledično zmanjšano podporo emancipaciji spolnih manjšin in žensk. Tem pojavom rečemo materializem oziroma preživetvene vrednote. Medgeneracijskim učinkom se potem pridružijo učinki obdobja, ekonomske krize, recimo, ki vse generacije naredijo bolj materialistične, kar se dogaja danes.
Čas od druge svetovne vojne do osemdesetih let prejšnjega stoletja je bil v razvitih deželah obdobje rastočih osebnih dohodkov. Tako imenovana zlata doba kapitalizma, ko je bil ta še reguliran, je pomenila, da je vsaka naslednja generacija izkusila večanje ekonomske in fizične varnosti, zmanjšali sta se revščina in smrtnost, ljudje so imeli varne, dobre službe. To je pomenilo odpiranje kulture, zmanjšanje razlik med različnimi deli družbe, ženske so dobivale vse več pravic, prav tako tujci in spolne manjšine. Rasla je podpora okoljevarstvu in mirovnim gibanjem.
Od osemdesetih let dalje pa kombinacija različnih ekonomskih procesov povzroča, da dohodek večine zahodnjakov več ne raste oziroma rahlo upada. Čeprav BDP razvitih držav še vedno raste, gre ta rast ob rastoči neenakosti večinoma v roke 10 odstotkom najbogatejših Američanov, Angležev in Francozov. Večini ljudi dohodek stagnira, kar ob rasti cen in vedno višjem pragu, ki določa, kaj je dobro življenje, pomeni svojevrstno nazadovanje. Upadajoča ekonomska varnost, ki se ponekod, recimo v Ameriki, kjer se je skrajšala življenjska doba belih moških, preliva tudi v fizično varnost, in sicer zaradi porasta kriminala, števila samomorov in uporabe mamil, pomeni obraten kulturni razvoj vrednot, zapiranje družbe, zmanjševanje enakopravnosti, večanje razlik med spoloma, sovraštvo do tujcev in manjšin in tako dalje.
Kaj imajo etnonacionalizem, islamofobija, seksizem, rasizem, ksenofobija, homofobija skupnega? So kulturni procesi, s katerimi poimenujemo nastajanje hierarhij po prirojenih lastnostih ali horizontalnih hierarhij (v nasprotju z vertikalnimi po bogastvu ali dohodku). Ko se pojavi ekonomska negotovost, se kultura zateče k patološkim oblikam solidarnosti skozi izključevanje. Solidarnost in hierarhija sta namreč dve strani istega kovanca. Kulturna regresija, ki jo zaznamujejo vsi te -izmi, je torej skupna Evropi danes in Jugoslaviji pred 30 leti.
Tako kot danes tehnološki razvoj, globalizacija, selitev proizvodnje v Azijo, deindustrializacija, neoliberalizem in neenakost vse bolj ogrožajo eksistenco večine prebivalcev na zahodu, tako je naftna kriza, iz katere je nastala huda ekonomska kriza, ogrozila eksistenco Jugoslovanov v osemdesetih letih. Kulturna reakcija je povzročila rast horizontalnih hierarhij, torej hierarhij po etnični pripadnosti, veri, spolu, rasi in tako dalje. Tukaj pa se podobnosti končajo. Jugoslavija je bila multinacionalna država, ki je bila glede kulturnega obrata v etnonacionalizem mnogo bolj ranljiva, kot je Evropska unija, prav tako je doživela hujšo krizo, kot jo prinaša današnja stagnacija Evropejcev. Če je bila ekonomska kriza osemdesetih let izvor kulturnega obrata, je prava pavperizacija v devetdesetih letih v Srbiji in Bosni pomenila selitev regresije na nivo generacijskih sprememb, saj so otroci odraščali v slabših razmerah kot njihovi starši. Inflacija, razpad skupnega trga, blokade, bombardiranje, vojna – vse to je še dodatno znižali ekonomsko, sploh pa fizično varnost, kar je izostrilo kulturno regresijo in ustvarilo reakcionarne, retradicionalizirane, mizoginične in šovinistične družbe, ki so postale države naslednice po etničnem principu. Položaj žensk je skozi objektifikacijo, imperativ lepote in grozljivo, a normalizirano nasilje v družini nazadoval za 30 let, manjšine so postale ustrahovane talke v lastni državi, skupnost LBGTQ pa tarča občega prezira.
To ni nič novega. Skozi zgodovino so ekonomske krize in zatoni vedno sprožali rast horizontalnih hierarhij. Indija je bila leta 1750 največje gospodarstvo sveta s petino svetovnega BDP-ja, čez 150 let pa je imela le dva odstotka svetovnega BDP-ja. Kultura je to pospremila z grozljivo regresijo, katere glavni rezultat so kaste v moderni obliki, ki so pred tem obstajale v precej bolj benigni obliki. Kitajska je podoben padec iz največjega gospodarstva sveta v periferijo sredi 19. stoletja pospremila z najbolj krvavo državljansko vojno v človeški zgodovini, Taipinškim uporom, religioznim fanatizmom, ki je med drugim prinesel genocid nad Mančujci, smrtno kazen za homoseksualnost in popolno segregacijo spolov. Velika gospodarska kriza v tridesetih letih prejšnjega stoletja je ustvarila fašizem in nacizem, kjer so nastale tako ekstremne horizontalne hierarhije, da so šle do iztrebljanja milijonov. Iranska islamska revolucija je bila posledica hude ekonomske krize, ki je sekularen režim zamenjala z reakcionarno teokracijo. Sovjetska zveza, sploh Rusija, je šla skozi isti vzorec: ekonomska kriza, etnonacionalizem, retradicionalizacija, obuditev religije, mizoginija in tako dalje. Bolsonaro je prišel na oblast po recesiji in še bi lahko naštevali.
Slovenija se približuje takšni dinamiki. Nedavna raziskava mednarodne ekipe sociologov je za Slovenijo ugotovila retradicionalizacijo spolnih vlog in upad družbenega zaupanja ter javne morale (omiljen odnos do korupcije). Če pogledamo merilnike kulturnega rasizma iz raziskave European Social Survey, ki meri vrednote, vidimo, da Slovenija postaja vse bolj ksenofobna in rasistična. Po eni strani pada neposreden odpor Slovencev in Slovenk do ljudi drugih ras ali spolnih usmeritev, merjen z vprašanjem, ali bi jih imeli za sosede. Po drugi strani pa raste kulturni rasizem, merjen skozi odgovore, ali naj sprejmemo priseljence drugih ras oziroma ali ti priseljenci bogatijo ali siromašijo kulturno življenje in državo na splošno. Po merilnikih kulturnega rasizma je Slovenija zdaj že krepko v nestrpni polovici evropskih držav in iz leta v leto tone vse globlje. Bolj poglobljeno analizo janšizma boste težko našli. Janšizem ni nič drugega kot politična dimenzija kulturne regresije. Gre za strukturne procese, ne za vpliv tega ali onega politika ali stranke.
Incidenčna krivulja rasti razkrije, da v Sloveniji ni rasti neenakosti in da so dohodki v zadnjem desetletju rasli vsem dohodkovnim razredom približno enako (v povprečju malo manj kot odstotek na leto), zaradi česar je bila dolgo tudi izjema v zgodbi o ksenofobnem populizmu. Še pred pol leta si lahko sedel v Sloveniji in gledal trumpe, salvinije in orbane, kako požigajo civilizacijo, a si bil na varnem. Nič več. Očitno padec v relativnem položaju v svetovnem merilu, ob prekarizaciji in neoliberalni skrbi za kapital, namesto za pravice delavcev, povzroča dovolj ekonomske negotovosti, da nismo več izjema, temveč po novem spadamo med višegrajce. Ker današnji etnonacionalizem ni uperjen proti sosedom, temveč proti priseljencem, Evropa verjetno ne bo razpadla v krvavih vojnah, bo pa postala zelo drugačna. Do nedavnega je obstajala situacija, v kateri je en del sveta hegemonsko dominiral vsem preostalim. Med drugim je to znotraj teh zahodnih središčnih držav ustvarilo odprto kulturo.
Tolerantnost zahodnih družb do drugačnosti je torej posledica koncentracije bogastva v teh državah, torej tudi posledica imperializma in kolonializma, nasilnega podrejanja in črpanja iz manj razvitih predelov sveta. Kolektivna psihologija ali odprtost kulture je funkcija absolutnega in relativnega materialnega standarda večine prebivalstva.
Zdaj se vse bolj premikamo v globalni red, ki spominja na čas okrog leta 1500, ko so Indija, Kitajska in Evropa stale v nekakšnem ravnovesju. To bo pomenilo, da ne bodo več obstajale zahodna kultura, ki bo sekularna, strpna in odprta, in preostale kulture, ki bodo religiozne, tradicionalistične, hierarhične in zaprte. Našli se bomo nekje na sredini – oni se bodo z razvojem odprli, mi pa s stagnacijo počasi zaprli.
PETAR MILIJIĆ
