V »višjo« politiko je kot ljudski poslanec vstopil pri svojih 33 letih in v njej ostal vse do smrti 10. decembra 1926, to je skoraj 50 let. V tem času je zasedal več visokih položajev. Med drugim je bil prvi predsednik lep čas vladajoče Srbske radikalne stranke, več let je bil tudi diplomat in predsednik vlade, zelo pomembno vlogo je odigral v obeh balkanskih vojnah. Zaradi svojih idej in načel je v času srbske »predkarađorđevske« kraljeve dinastije Obrenovićev nekaj let prebil v zaporu. Bil je glavni avtor prve ustave nove Države SHS, tako imenovane Vidovdanske ustave, držal se ga je tudi naziv »oče Jugoslavije«, čeprav so mu zastopniki Slovenije in zlasti Hrvaške na čelu z velikim nasprotnikom Stjepanom Radićem očitali centralizem in velikosrbsko politiko. Slovenci so mu zamerili dejstvo, da so z Rapalsko pogodbo izgubili dele ozemelj s pretežno slovenskim prebivalstvom. Čeprav je imel 81 let, kar je bila za tiste čase zelo visoka starost, je njegova nenadna smrt vse močno presenetila, saj je bil še na predvečer smrti zelo dejaven pri iskanju poti iz globoke politične krize, ki jo je takrat preživljala kraljeva vlada. Pogreba se je po poročanju tiska udeležila stotisočglava množica.
Nikola Pašić
Predvčerajšnjim skoraj še gospodar politične situacije, danes pa že izidejo po vseh listih sveta njegovi nekrologi. In v tej nenadnosti odhoda iz aktivnega političnega življenja v smrt je tudi vzrok, da javnost še ne more z vso objektivnostjo presoditi političnega dela Nikole Pašića, temveč da moti jasno sodbo strankarska pripadnost.
Ampak naj bo sodba kakršnakoli, v eni točki se strinja sodba vseh, da bo namreč zgodovinar moral razlikovati dve dobi v Pašićevem življenju. Njegovo vstajajočo dobo, ki je dosegla zenit koncem svetovne vojne, in njegovo padajočo dobo po vojni. Najprej o njegovi prvi dobi.
Peter, Putnik, Pašić, Pobeditelji, ti štirje P srbske vere v težkih vojnih časih, so najsijajnejši odznak velikih zaslug, ki si jih je pridobil Nikola Pašić za svoj narod. Če je bil Peter simbol srbskega patriotizma in v eni volji združenega srbskega naroda, če je bil Putnik simbol odlične vojaške sposobnosti srbskega naroda in njegove slavne armade, potem je bil Pašić simbol spretne srbske Politike, zunanje in notranje, ki je dala podlago za srbske zmage in za veliko delo ujedinjenja vseh Jugoslovanov. Združitev vseh teh treh velikih vrlin, harmonija vseh teh treh odrešujočih simbolov je dala zmago, je dala ono veliko Pobedo, ki je zaključila dobo nesvobode.
In zato bo Pašićevo ime večno združeno z zmagami srbskega naroda in zato bo večno zapisano v zgodovini našega ujedinjenja. (…)
In prišla je ona druga in najtežja doba, ko je hotela Avstro-Ogrska pogaziti Srbijo. (…)
Na zenitu je bila tedaj slava Nikole Pašića, toda njegovo delo še ni bilo dovršeno. Ustanovljena je bila velika država, ki pa še ni bila urejena. In sivolasi Pašić, ki je dal predvojni Srbiji svobodomiselno ustavo, je hotel dati tudi Jugoslaviji ustavo, ki ji bo zajamčila trden obstoj. To je bil namen Vidovdanske ustave in samo s tega stališča je tudi presojati delo Nikole Pašića.
Naravnost legendarna bi bila veličina Nikole Pašića, če bi se umaknil iz političnega življenja, ko je dovršil tudi svoje zadnje delo, ko je dal državi ustavo. Nihče se ne bi mogel primerjati ž njim in čisto zlato bi bila aureola, ki jo je zgradil okoli Pašića njegov narod. Toda ljubezen do rodbine, ljubezen do prijateljev je bila kriva, da je Pašić ostal sredi politične borbe v času, ki ga ni več razumel. Odtod pa tudi njegove napake, odtod vse tisto, kar je zatemnilo sijaj njegove večerne zarje. (…)
Narodni dnevnik, 11. decembra 1926
Pašićeva poslednja noč
Beograd, 10. decembra p. (…) G. Pašić je snoči preživel večer v krogu svoje obitelji. Bil je dobro razpoložen. (…) Iz tega udobnega razpoloženja ga je vzdramil poset bivšega ministra dr. Dr. Kojića, ki je prišel k Pašiću na kratek razgovor. Kmalu po Kojićevem odhodu se je zglasil na Pašićevem stanovanju minister dvora g. Janković, ki je želel s Pašićem govoriti med štirimi očmi. Prinesel je zelo važna sporočila z dvora.
Kakor danes zatrjujejo člani Pašićeve obitelji, je ta razgovor izredno razburil g. Pašića. Po odhodu g. Jankovića je g. Pašićevo razburjenje naraščalo. Okrog 9. mu je postalo slabo in se je začel tresti. Zgrudil se je v naslanjač kakor nezavesten. (…)
Jutro, 11. decembra 1926
Radićevci ne pridejo k pogrebu
Beograd, 11. decembra r. Dopoldne so imeli šefi ožje opozicije sejo, na kateri se je govorilo o udeležbi opozicije pri pogrebu Nikole Pašića. Pogreba se bodo udeležili vsi, v Beogradu se nahajajoči poslanci ne glede na strankarsko pripadnost. Radićevski poslanski klub je sklenil, da se pogreba ne udeleži, ker se nihče izmed Pašićeve rodbine ni opravičil radi incidenta, ki se je sinoči pripetil, ko sta prišla v imenu kluba izrazit sožalje Pavle Radić in K. Kovačević, proti katerima je množica pred Pašićevo hišo demonstrativno klicala »Doli radićevci!« (…)
Jutro, 12. decembra 1926
Radić in Pašić
Jugoslavija je imela še pred kratkim dva značilna voditelja. Pašića in Radića. Pašić je umrl. Radić je ostal.
Žal, da je bil Pašić bolj Srb kot pa Jugoslovan, in da so Radiću bolj pri srcu Hrvatje kot pa Jugoslovani.
In navsezadnje je žalostno, da je slovenska politika bolj jugoslovanska kot pa slovenska.
Nič zato! Tudi ta čudna zmeda se bo enkrat razrešila, tudi naše zagoteno vprašanje, – vprašanje svete narodne trojice bo enkrat razvozljano.
Razvozljale ga bodo prihodnje generacije, ki nam bodo, vpoštevajoč razmere, v katerih smo živeli, odpustile vse naše sedanje narodne grehe in pregreške ter nam bodo hvaležne za krasno in bogato dediščino.
Glas naroda, 20. decembra 1926
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib