Naravni in drugi pojavi v pesniški zbirki Pojavi Maje Vidmar so katastrofični – zaledenelo nebo nad praznim mestnim trgom v uvodni pesmi, ki se zruši na prve jutranje sprehajalce, je skorajda apokaliptičen prizor. Pesmi vsebujejo »slutnjo nesreče«, čeprav gre za običajno pozitivno konotirane kraje in danosti, kot sta obala in morje. V tej slutnji odzvanja odsotnost človekove empatije do narave in drugih živih bitij. Na nevsiljiv način tako pogosto zazveni ekotematika, človekovo škodljivo in usodno poseganje v naravo, ki se začne že pri vnašanju (vselej izkrivljenih) motivov iz narave v pesmi. Človek ne premore več sočutja, ki postaja domena živali (denimo psa, ki rešuje umirajoče ribe, ali medveda, ki iz svojega ribnika reši mlado vrano). Ali pa od preveč groze raje pogledamo stran, si prikrajamo resnico, kar za pesnico odpira moralno dilemo, ali bi bilo pisanje veselih pesmi »neodgovorno ali hrabro« dejanje. V kolikšni meri si sploh lahko zatiskamo oči?
Odgovor morda tiči onkraj poezije, v pripisu, ki ga avtorica v pesmi To ni še nič naslovi Nepoetični dodatek z elementom prezgodnje pomiritve: »Kadar je nekaj v ne...
