Ni pa nujno, da se potopimo v vodo. Podobne občutke dobite pri prehodu temperaturne inverzije. Hladni zrak je kot voda, zapolni, »zalije« vse kotanje, majhne in velike, kot je na primer Ljubljanska kotlina. Poleti, ko so noči kratke, nastajajo majhna jezerca hladnejšega zraka, pozimi, ko se zrak neprimerno več časa ohlaja, pa se naberejo jezera, ki so lahko »globoka« toliko, kolikor so visoki robovi kotline. Če imamo srečo, lahko doživimo tak »potop«. Iz toplega zraka višje se potopimo pod »gladino« hladne plasti, ki je včasih tako izrazita, da jo občutimo na nekaj korakih. Ti kontrasti so lahko še izrazitejši, kadar je sneg. Takrat lahko nastane tudi več deset stopinj temperaturne razlike.
Letos jeseni in zdaj, v začetku zime, smo imeli že precej vremenskih situacij s temperaturnim obratom. A ne boste vedno občutili tako izrazitih temperaturnih razlik. Včasih je tudi nad temperaturno mejo oblačno, morda vetrovno, pa ne bo tako toplo, kot bi pričakovali, včasih je več temperaturnih mej in niso zelo izrazite. Najbolj pa verjetno občutimo razliko, kadar je v hladnem zraku megla, zgoraj pa suh zrak, pa še sonce nas obsveti in dodatno ogreje. Takrat se ob vrnitvi skoraj dobesedno »potopimo«. In tudi v povsem drug svet, temačen in malo depresiven. Kar težko je zapustiti sončno pobočje in se »potopiti« v meglo. Sploh če ta traja več dni.
A tudi poleti sem že doživel nekaj podobnega. V študentskih letih sem vstajal ob petih in šel na jutranji tek po valovitem Krasu. Tam ni globokih dolin, kljub temu pa se je po plitvih dolinicah nabral nekoliko hladnejši zrak, ki sem ga občutil, ko sem se dvignil morda za dva, tri metre, pa je bilo topleje. Morda vas s tem dolgočasim, a mene taki pojavi razveselijo kot majhnega otroka.
Toplotni obrati pa ne nastajajo samo zaradi nočnega ohlajanja, ampak tudi zaradi sinoptičnih vzrokov, zaradi dinamike zračnih mas. Poleti to »plastenje« zraka preprečuje termika, pozimi pa imajo skoraj idealno »življenjsko okolje«.
