Še do nedavna so kot svoje vrednote na spletni strani oglaševali »varovanje temeljnih osebnih ter političnih pravic in svoboščin ter zasebne lastnine, družinska politika, ekološko-socialno-tržna smer gospodarstva, popolna privatizacija državnih podjetij« itn. Zdaj so jih nadomestili z v zgodovini neštetokrat zlorabljenimi ideali – človekovo dostojanstvo, svoboda, pravičnost, varnost; za svoje geslo pa so izbrali: »Nova Slovenija je glas razuma v slovenski politiki. Zavzemamo se za odprto in razvojno družbo.« Glede na prakso vse skupaj učinkuje kot velik paradoks.

Odmevni primeri namreč ponazarjajo, kako so člani sedanje vlade odkrito teptali človekovo dostojanstvo, svobodo, pravičnost in celo varnost, in res ne vem, kako se krščanska stranka, ki vse to dopušča, lahko razglaša za »glas razuma v slovenski politiki«. Ali pač. Mogoče pa »glas razuma« v slovenski politiki pomeni biti dvoličen, skrajno pragmatičen in oportunističen? In v imenu tega je dobro kdaj potlačiti tudi nekatere temeljne krščanske in občečloveške premise morale: »Ne kradi!«, »Ne pričaj po krivem!«, »Ne želi svojega bližnjega blaga!«. Skladno s svojo moralo so glasnico razuma poslali v tujino, doma pa nastavili lice in svojega predstavnika ponižno oblekli v uniformo. Vsake toliko časa mu je celo dopuščeno, da se javno ogradi od potez vlade, ki jih sooblikujeta tudi on in stranka NSi.

Velika botra pa ob vsem tem nič. Ali pač. Cankar bi že vedel: »Nikomur, ki je moj kruh, ne gledam na usta, če se je pokrižal, preden je ugriznil; ne vprašam ga za grehe, ne gonim ga v cerkev. Ali eno je potrebno in je ukaz: da pokaže name, kadar ga vprašajo, kdo mu je gospodar.«

Karla Zajc Berzelak Slovenj Gradec