S koronavirusom nepovezana smrt Davida Johna Moora Cornwella (1931–2020) je v žalne barve odela svet literature. Pri 89 letih je namreč umrl angleški mojster besede, ki je svoje povečini vohunske romane pisal pod psevdonimom John Le Carré. Njegova dela, kot so Vohun, ki je prišel s hladnega, Kotlar, krojač, vojak, vohun in Mala bobnarka, so zaznamovali predvsem razumevanje problematike hladne vojne in razmerje z Bližnjim vzhodom; po vsem svetu naj bi prodal okoli 60 milijonov izvodov svojih knjig.

Kdo je izdajalec?

David John Moor Cornwell alias John Le Carré je odraščal v težavnih družinskih okoliščinah, tuje jezike pa je sprva študiral v švicarskem Bernu. Takrat je, konec štiridesetih let prejšnjega stoletja, začel sodelovati z obveščevalno službo angleške vojske. Ko se je leta 1952 vrnil v Anglijo, da bi študij končal na oxfordski univerzi, je pod krinko že delal tudi za britansko obveščevalno službo MI5, kjer je vohunil za skupinami levičarskih radikalcev in sovjetskimi agenti.

Medtem ko je opravljal zasliševanja, prisluškoval telefonskim linijam in rekrutiral nove vohune, se je lotil tudi pisanja svojega prvega romana Telefonski klic za mrtveca (1961). Pot pisatelja je nadaljeval tudi v šestdesetih, ko je za MI6 delal v Bonnu in bil kasneje v Hamburgu nameščen kot angleški konzul. Tam se je ob pisanju detektivskih in vohunskih zgodb rodil tudi njegov psevdonim, zaposleni na angleškem zunanjem ministrstvu namreč niso smeli objavljati knjig pod lastnim imenom.

Vohunsko kariero je končal sredi šestdesetih, ko je britanski dvojni agent Kim Philby sovjetski KGB izdal identiteto nekaterih britanskih agentov. Le Carré, ki je odtlej polnokrvno zakoračil na pot pisateljevanja, je Philbyja kot izdajalca, ki ga lovi njegov slavni junak agent George Smiley (avtor je zaradi rivalstva s pisateljem Ianom Flemingom oziroma njegovim Jamesom Bondom hotel, da je ta popolno Bondovo nasprotje), upodobil tudi v knjigi Kotlar, krojač, vojak, vohun.

Svoboda le po meri Zahoda?

Mednarodni uspeh mu je precej nepričakovano prinesel že njegov tretji roman Vohun, ki je prišel s hladnega (1963). Čeprav je Le Carré vohunski posel nameraval upodobiti kot moralno vsaj nekoliko spornega, so bralci v njegovih agentih videli predvsem tragične junake. »Obveščevalna služba je objavo rokopisa dovolila prav zato, ker je bilo očitno, da gre za fikcijo, ne resnico. A mediji in bralci so to razumeli povsem drugače, jaz pa sem lahko le tiho obsedel in gledal, kako je roman napredoval na seznamih knjižnih uspešnic,« je pisec pred leti povedal za The Guardian. V odgovor je napisal naslednji roman, Vojna v ogledalu, v katerem je napeto vohunsko misijo obdelal na satiričen način.

Dvom o zahodni demokraciji

Ne samo da je večina Le Carrejévih zgodb umeščena v čas hladne vojne, v katerem avtor prevprašuje nezmotljivost zahodne demokracije in obveščevalnih služb, ki jo varujejo, s čimer namiguje na možnost enakovrednosti vzhoda. Svoje protagoniste, agente angleške obveščevalne službe, je slikal kot nič kaj junaške funkcionarje, ki se raje podajajo v psihološke vojne – največ jih bijejo sami s sabo –, kot da bi se navduševali nad fizičnimi akcijami.

A tudi ko se je hladna vojna končevala, Le Carréju navdiha ni zmanjkalo. V svojih nadaljnjih delih je ostal aktualen; tudi slovenski bralci lahko o problematiki farmacevtskih lobijev beremo v romanu Zvesti vrtnar (2001), o vojni proti terorizmu pa v Prijatelja do konca (2004)… Svoj poslednji roman Agent Running in the Field, že petindvajsetega po vrsti, je izdal lani.

Na ekranu

Njegovo občinstvo se je izza knjižnih platnic pogosto širilo tudi prek ekrana. Le kdo se ne spomni Richarda Burtona v Vohunu, ki je prišel s hladnega? Sean Connery je igral v Ruski hiši, Pierce Brosnan v Krojaču iz Paname, Gary Oldman v uspešnici Kotlar, krojač, vojak, vohun izpred nekaj let.

Pred ekrane mlado in staro tako že desetletja vlečejo zgodbe mojstra, ki se je raje izognil bondovskemu glamurju in romantičnim zapletom z obveznimi lepotičkami ter se posvetil bolj »umazanim« ozadjem življenja profesionalnega vohuna. Vračajo se k delom avtorja, ki je vedel, da se bo svoji publiki bolj kot s tem, da meje med dobrim in slabim začrta jasno, približal s tem, da jih začrta čim bolj življenjsko.