Portikoronski ukrepi so iz gledališč pregnali gledalce, ki komaj čakajo na vrnitev. A da ni mogoče čakati zaman, na svoj način odgovarjata performerka Leja Jurišič in pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, ki sta v Gleju nedavno predstavila svoj novi projekt kamnom, ki so sedeli na stolih. »Kamni niso zastopniki gledalcev, temveč so gledalci,« ob tem opozarja Komelj. Navsezadnje je eden od njih na odru zastopal tudi njega, dodaja Leja Jurišič: »Gledališče je kombinacija nastopajočega in občinstva, uprizoritvena umetnost pa je zdaj odžagana od ljudi. Glede na to, da je moj soigralec kamen, pride tokrat na predstavo njegova vrsta. Takoj ko bo mogoče, pa bo prišla na predstavo še moja.«
Brez kompromisov
Trodelni projekt Ni mogoče čakati zaman, ki obsega predstavo, izid Komeljeve dramske pesnitve ter knjige slik, preizprašuje bližnje vezi med oddaljenimi svetovi. Pri tem sooča dva individualno izrazito močna glasova – na eni strani performerski izraz plesalke in koreografinje, na drugi pa jezik pesnika in umetnostnega zgodovinarja. Avtorja sta se vnaprej dogovorila, da v delo drug drugega ne bosta posegala, a tudi kompromisov nista delala.
Za Lejo Jurišič je to tretji tovrsten duet v zadnjih letih; z igralcem Markom Mandićem je ustvarila predstavo Skupaj, z glasbenikom Milkom Lazarjem De facto. »Vedno me najprej močno nagovori umetnost drugega. Ko pride enkrat do dialoga, pa se ne ukvarjava več s prilagoditvami ali olepšavami,« pojasnjuje performerka.
Če jo je z Lazarjem zanimalo, kako sopostaviti glasbo in ples, ne da bi si sledila ali si bila podrejena (ne gre za ples po glasbi), temveč drug drugega proizvajala, jo je tokrat vznemirjala beseda. »A pri Miklavževem tekstu nisem sodelovala, razen morda na neki posreden način, in enako velja za prestavo,« pravi avtorica, ki na odru torej ni uprizarjala Komeljeve pesnitve. Že pred meseci sta se strinjala, da bo končni rezultat vsakega od njiju zelo avtonomen.
Slikarska govorica blizu plesni
»Trenutne razmere lahko nekatere odnose oddaljijo, druge pa dodatno zbližajo. A sodelovati ne pomeni nujno, da morata biti dve osebi skupaj na odru,« je prepričan Komelj, ki stavi na nezamejenost, izmuzljivost povezav med različnimi ustvarjalci in ljudmi. V odrski, slikovni in jezikovni govorici se avtorja tokrat posvečata uprizarjanju statičnosti, a kot pojasnjuje Komelj, je slikarska govorica zelo blizu plesni.
Na prestavo bo tako lahko, ko se teatri ponovno odprejo, vsakdo pripeljal tudi svoj kamen in mu kupil vstopnico, nato pa ga prišel iskat. »Pogovoril se bo z njim in sam s sabo, kaj se je na predstavi dogajalo. Če mu ne bo jasno, naj jo pride pogledat tudi on,« pravi plesalka in dodaja, da se bo moral namreč gledalec najkasneje takrat odločiti – bo prenehal biti kamen ali pa se bo kamen spremenil?
