Lojze Pungerčič je življenje posvetil dvema dejavnostma – geodeziji in atletiki. Medtem ko se je s prvo 40 let ukvarjal službeno, je športu namenil prosti čas. Toda tako teka kot učenje teka mladih se je loteval na profesionalen način, čeravno za to ni dobil plačila v denarju. »Za dolgoletno delo v atletiki sem bil bogato plačan. Ne z denarjem, temveč z zadovoljstvom, ljubeznijo in strastjo, ki sem jih občutil med delom z atleti in atletinjami,« je dejal letošnji dobitnik nagrade Marjana Rožanca za delo na strokovnem in organizacijskem področju v daljšem časovnem obdobju. Skozi njegove roke je šlo več sto, nemara vsaj petsto nadobudnih tekačic in tekačev. Ti so dosegli več kot 30 državnih rekordov v mlajših kategorijah in več kot 100 naslovov državnih prvakov v Sloveniji in Jugoslaviji.
Najpomembnejša je šola
»Napačno je mišljenje, da otroci potrebujejo dobrega trenerja. Ne, otroci potrebujejo najboljšega pedagoga,« je povedal. Čeprav se je ukvarjal z najboljšimi mladimi, torej tistimi, ki so želeli priti do odličnega rezultata, jih ni usmerjal le k vrhunskim dosežkom. Ena najpomembnejši stvari, ki jim jih je povedal, je bila, da morajo hoditi v šolo in jo tudi končati. Pravi, da je večina tistih, ki so dosegali najboljše rezultate, pridobila tudi fakultetno izobrazbo. »Kot športni učitelj sem se razprostrl kot most, povabil svoje varovance nanj in jim skušal omogočiti, da so ga prečili. Motiviral sem jih z resnico o garaškem delu. Poudarjal sem disciplino, vmes pa je bil seveda čas tudi za družabnost. Proti rezultatu sem jih vodil postopno, stopnico po stopnico, in jih prepričeval, da je vredno trenirati vrsto let, ne pa iskati bližnjic,« je dejal in dodal, da je ponosen na vsa ta dekleta in fante in da se je velikokrat zgodilo, da je treniral tudi njihove otroke. V še posebno veliko zadovoljstvo mu je, ko konec leta po pošti dobi okrog 50 dopisnic svojih nekdanjih varovancev z lepimi željami.
Na Šmarno goro le enkrat na teden
Dober tekač je bil že sam, leta 1962 je bil kandidat za nastop na evropskem prvenstvu v Beogradu. Tja se naposled ni uvrstil, dve leti kasneje pa je začel trenersko delo. Petintrideset let je treniral atlete pri Olimpiji, deset let v Domžalah, zadnjih deset le v Šmarnogorski navezi, vmes pa je bil še pri Kronosu. V vsakem desetletju je šlo skozi njegove roke nekaj še posebno obetavnih in uspešnih športnikov. V šestdesetih letih na primer Marko Saje in Metod Žužek, v sedemdesetih Nada Šober, v osemdesetih Beno Piškur, v devetdesetih Marjana Vidovič, kasneje Alja Sitar in Peter Kastelic, pred olimpijskimi igrami leta 1992 v Barceloni in po njih pa je treniral tudi bosansko olimpijko Mirsado Burić.
»Spomnim se, da je imel Peter Kastelic v soboto ustni del mature na bežigrajski gimnaziji, v nedeljo je tekel na evropskem pokalu v Sevilli, v ponedeljek pa je imel pisni del mature, ki jo je uspešno opravil. To je ta strast, ki jo je pridobil v atletiki in mu je ostala tudi pozneje v življenju,« je razložil Lojze Pungerčič, ki je približno 25 let posvetil tudi gorskemu teku. Pri 82 letih še vedno uči mlade in se tudi sam veliko giba. Živi pod Šmarno goro, a pravi, da se nanjo povzpne »le« približno enkrat na teden, sicer pa se odpravi na druge hribe, še posebno rad ima Polhograjsko hribovje. Je pa organiziral številne teke na Šmarno goro in podrobno spremlja rekordne vzpone nanjo. Absolutni rekord znaša 10 minut in 59 sekund, medtem ko je sam pri 40 letih osebni rekord postavil s 16 minutami. »Danes bi verjetno potreboval kakšnih 25 minut,« je dejal.
Sodeloval je pri gradnji bele Ljubljane
Čeprav se je teka loteval nadvse zavzeto, se je z njim ukvarjal šele po službi. Enako srčen je bil, ko je delal v ljubljanskem geodetskem biroju in, kot je dejal, sodeloval pri gradnji bele Ljubljane. Zakoličil je soseske, kot so Fužine, BS3 in BS7. Biro, v katerem je delal, je sodeloval tudi pri gradnji Hale Tivoli, Cankarjevega doma in še številnih drugih zgradb. Ni se ukvarjal le z merjenjem nad zemljo, ampak tudi pod njo. Sredi šestdesetih let je sodeloval pri gradnji podzemeljskega ožilja.
Tako danes natanko ve, kje tečejo določene napeljave in kaj vse je pod zemljo glavnega mesta. Sicer je opravljal meritve po vsem mestu, največ težav pa je imel v Stari Ljubljani, kjer je bil skoraj na vsakem dvorišču. »Težko je bilo priti do razmejitvenih črt med objekti. Moral bi biti golob, da bi lahko posnel vse tiste neravne meje. Dodatna težava je bila, da veliko prvotnih lastnikov stavb ni bilo več živih. Tako smo si veliko pomagali s starimi zemljevidi,« je sklenil.
