Najvišja pričakovana življenjska doba od leta 2015 do 2020 je bila ob rojstvu za ženske dosežena na Japonskem in je znašala 87,5 leta, za moške pa v Švici, kjer je bila 81,6 leta, ugotavlja OECD v svojem zadnjem poročilu o pokojninskih in demografskih statistikah. Za starejše je pomemben podatek o velikem zvišanju življenjske dobe za tiste, ki so danes stari 65 let – ta se bo v povprečju v 37 državah članicah OECD do leta 2065 povečala za 3,9 leta za ženske in 4,5 leta za moške. Razlika med moškimi in ženskami se bo malenkost zmanjšala.
Dobro za ljudi, slabo za javne pokojninske sisteme
Če je povečanje pričakovane življenjske dobe odlična novica za posameznike, je malce slabša za javne pokojninske sklade, saj močno povečuje pritisk na njihovo vzdržnost. Kajti to pomeni, da bodo upokojenci, ki prejemajo pokojnine, živeli dlje, zato bo vedno več sredstev potrebnih za pokrivanje njihovih pokojnin – če ostanejo na današnjih ravneh. OECD namreč ugotavlja, da so se oziroma se bodo v nekaterih državah javne pokojnine celo povišale, omenjena je tudi Slovenija. S tem se bo v prihodnje sicer izboljšala primernost višine samih pokojnin, vendar se bo poslabšala njihova vzdržnost, saj bo za izpolnitev te obljube potrebnih več sredstev. Navedeno je še posebej pomembno v trenutnih časih, ko so prilivi v javno pokojninsko blagajno upadli zaradi povečane brezposelnosti. Posledično to pomeni tudi manj vplačanih prispevkov v pokojninsko blagajno, zaradi splošne recesije pa se bo v državno blagajno po vsej verjetnosti steklo tudi manj drugih davkov. Po drugi strani ima država velike odhodke zaradi protikoronskih paketov pomoči. To sicer velja za večino držav članic OECD, saj je epidemija covida-19 občutno povečala pritiske na vzdržnost pokojninskih blagajn, ki se bodo lahko v prihodnje ob nastopu morebitne recesije še povečali.
Pokojnine samozaposlenih še posebej na tnalu
Poročilo OECD kot posebno ranljivo skupino izpostavlja vedno večje število oseb, ki si večinoma vplačujejo minimalne prispevke v pokojninsko blagajno, naj bodo to samostojni podjetniki ali druge pravne oblike ter statusi. Te skupine samozaposlenih so še posebej ranljive, saj bodo večinoma upravičeni le do minimalnih javnih pokojnin. Težava je tudi, da mnogi zaradi nerednih dohodkov samostojno le malo varčujejo za dodatno pokojnino v zasebnih pokojninskih skladih. Zato iz tega naslova ne morejo računati na dodatne vire, ki bi jim omogočili boljše življenje v pokoju.
V 15 državah članicah OECD upokojeni samozaposleni prejemajo 22 odstotkov nižje javne pokojnine kot redno zaposleni, kar je že ob tako nizkih javnih pokojninah alarmantno. Za Slovenijo je ocena, da naj bi imeli samozaposleni približno za petino nižjo javno pokojnino. Zelo se povečuje tudi delež starejših od 65 let, ki delajo prek nestandardnih oblik zaposlitve.
Povečevanje deleža samozaposlenih oseb in drugih nestandardnih oblik zaposlitve bo dodatno najedalo vzdržnost javnih pokojninskih blagajn, ocenjuje OECD. Samozaposleni namreč praviloma vplačujejo manj prispevkov v pokojninsko blagajno, tako da bo zvišanje števila samozaposlenih še dodatno zaostrilo dolgoročno vzdržnost, ki bo že tako načeta zaradi podaljševanja življenjske dobe in posledično daljšega prejemanja javnih pokojnin. Zato OECD problem pokojnin samozaposlenih in drugih oseb, ki delajo prek nestandardnih oblik zaposlitev, izpostavlja kot eno ključnih področij, s katerimi se bodo države v prihodnje morale soočiti.
Zasebni pokojninski skladi imajo vedno večjo vlogo
OECD še ugotavlja, da imajo zasebni pokojninski skladi, ki predstavljajo drugi oziroma tretji pokojninski steber, veliko vlogo pri zagotavljanju dostojnega prihodka v pokoju v več kot polovici držav članic. Kako močan vpliv na prihodke v pokoju imajo zasebni skladi, je predvsem odvisno od tega, koliko zaposlenih je vključenih vanje, kakšne so višine vplačil in koliko dolgo plačujejo zaposlenih (seveda poleg tega na višine dodatnih pokojnin vplivajo tudi donos na sredstva in obračunani stroški med varčevanjem). Enajst držav članic OECD ima obvezne zasebne pokojninske sklade, med njimi so denimo Danska, Švedska in Nizozemska, preostale članice pa imajo večinoma prostovoljne zasebne pokojninske sklade.
Kakšen vpliv na prihodke v pokoju imajo zasebni pokojninski skladi v različnih članicah, najbolje pokažejo neto nadomestitvene stopnje, ki povedo, koliko neto plače pred upokojitvijo nadomesti javna in dodatna pokojnina. Na primer v Nemčiji lahko zaposleni s povprečnimi prihodki v pokoju računa na javno pokojnino v višini 51,9 odstotka svojih prihodkov in dodatno še v povprečju lahko računa na skoraj 16 odstotkov iz naslova dodatne pokojnine, kar pomeni skupne prihodke v pokoju v višini skoraj 70 odstotkov svoje plače pred upokojitvijo. V ZDA je neto stopnja nadomestitve javne pokojnine približno polovico neto plače, z dodatno pokojnino pa se povzpne zaposleni s povprečnimi prihodki že na več kot 80 odstotkov neto stopnjo nadomestitve.
V Sloveniji predstavlja drugi pokojninski steber prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, v katero je po zadnjih podatkih ministrstva vključenih že 560.722 zaposlenih, torej 62 odstotkov delovno aktivnih. Zadnja leta se število varčevalcev vsako leto povečuje in toliko ljudi še nikoli ni varčevalo od začetka leta 2001, ko so se v Sloveniji oblikovale prve pokojninske družbe. Zadnja leta stabilno rastejo tudi prihranki varčevalcev, konec leta 2019 so znašali že 2,62 milijarde evrov, več kot 20.000 upokojencev pa poleg javne že prejema vsak mesec tudi dodatno pokojnino. Glede na število vključenih bo v prihodnje tudi v Sloveniji vsak drugi zaposleni poleg javne prejemal še dodatno pokojnino. Ali bo ta dodatna pokojnina dovolj visoka, pa bo odvisno od tega, koliko si zaposleni oziroma za njih delodajalci vplačujejo v drugi steber in koliko časa bodo varčevali. Daljši ko bo čas varčevanja, višje bodo dodatne pokojnine.
Seveda je tudi za prihodnje v Sloveniji glavno vprašanje, kako v dodatno varčevanje vključiti preostalo polovico zaposlenih, ki danes še ne varčujejo, in kako povečati povprečno vplačano premijo, da bo zagotovila dovolj visoko dodatno pokojnino.
Edinstvena davčna olajšava
Slovenija spodbuja varčevanje za dodatno pokojnino s posebno davčno olajšavo in vsa vplačila za individualno dodatno pokojninsko zavarovanje med letom se nam upoštevajo pri znižanju dohodninske osnove. To pomeni, da dobimo del vplačil nazaj ob poračunu dohodnine oziroma se nam zniža doplačilo (velja, če davčne olajšave ne izkoristimo prek kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja) in nekdo v najvišjem 50-odstotnem dohodninskem razredu bo dobil vrnjeno celo polovico vplačila. Vračilo je odvisno od našega dohodninskega razreda in znaša od 16 do 50 odstotkov – v višjem dohodninskem razredu ko smo, višje je vračilo premije.
Tako bi zaposleni v najvišjem dohodninskem razredu ob vplačilu 2000 evrov letne premije dobil nazaj pri dohodnini 1000 evrov, medtem ko bi imel celotnih 2000 evrov naloženih na svojem varčevalnem računu. Največji znesek, ki se upošteva pri znižanju osnove za dohodnino, je 5,84 odstotka naše bruto letne plače in ne več kot 2819 evrov na leto. Vplačila lahko izvajamo redno mesečno med letom ali pa le decembra vplačamo letno vplačilo za vse mesece nazaj. Tovrstne olajšave ne omogoča nobena druga oblika varčevanja v Sloveniji in tako lahko z leti le pri dohodnini prihranimo več tisoč evrov, sočasno pa si ustvarimo lepo vsoto prihrankov za prihodnost. Po drugi strani so spodbujeni tudi delodajalci, da zaposlenim financirajo premije pokojninskega varčevanja, kajti če podjetje zaposlenim financira kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje, od premij ni treba plačati nobenih davkov in prispevkov. Prav tako se premije ne upoštevajo zaposlenim kot boniteta, delodajalcu pa se upoštevajo pri znižanju osnove za davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO). vt
