Ampak kaj si sploh misliti o tem ministru, ki javno zaničuje dosežke nacionalnih kulturnih ustanov, preostanek področja, za katero naj bi skrbel, pa kar povprek označuje za nekakšne zajedalce, »ki mislijo, da jim denar preprosto pripada«, in zahtevajo »neznanske privilegije«, pri tem pa enkrat misli na nevladne organizacije, spet drugič pa na samozaposlene v kulturi? Kakor da ne bi vedel, da prav neinstitucionalni producenti (in to za precej manj denarja, kot ga dobi javni sektor) skrbijo za številne kulturne dobrine, ki v ustanovah ne najdejo ali pa sploh nimajo svojega mesta, naj gre za sodobni ples, strip, filmsko produkcijo ali različne performativne prakse. Kot da ne ve, da status samozaposlenega ni »privilegij«, temveč pravna oblika, ki ustvarjalcem omogoča, da formalno opravljajo svoj poklic, saj v zavodih ni delovnih mest za pesnike ali eksperimentalne glasbenice; da tudi pravica do plačila prispevkov za socialno varnost ni noben privilegij, ampak vrsta sistemske podpore, kakršno poznajo tudi na vseh drugih področjih (naj so to povračila škode kmetom ali zagonska sredstva podjetjem) in ki je dostopna le tistim, ki zaslužijo malo ter pokažejo veliko? Kot da ne bi vedel, da samozaposlenih ni »preveč«, dokler na njih v precejšnji meri sloni praktično vsa ponudba javnih ustanov – brez režiserjev, scenografov, kostumografov ali skladateljev niti nacionalna opera ne bi imela česa pokazati, tako kot bi bile tudi stene galerij žalostno prazne brez likovnih umetnikov.
Imamo, skratka, ministra, ki se trudi vzbuditi vtis, da ne razume niti logike umetnostne produkcije niti narave našega (ne nujno idealnega) kulturnega modela, hkrati pa ga silno moti, če se kdo obregne ob njegove samovoljne poteze, ki jih že kar po pravilu vleče v nasprotje z mnenji strokovnih komisij in organov, pogosto tudi mimo predpisov in veljavne zakonodaje. To brezsramno lomastenje, ki je že izgubilo vsakršno, četudi zgolj navidezno kredibilnost, nakazuje, da je za Simonitija relevantna »kultura« samo še tista, ki si jo je mogoče politično podrediti in jo zlorabiti, vsaka druga pa je odveč ali celo nevarna – ter si zato zasluži kvečjemu deložacijo, finančno izčrpavanje ali administrativni izbris. Takšna razgradnja kulturne krajine pa ne načenja le ustvarjalcev in ustanov, temveč same temelje »normalnosti« družbe.