Večkrat smo že poudarili, da je avtomobilska krajina v smislu priljubljenosti določenih karoserijskih različic zgolj v zadnjega pol desetletja doživela tektonske premike. Jasno, na eni strani je eksplodirala priljubljenost športnih terencev, na drugi strani pa smo poročali predvsem o izumiranju enoprostorcev. A v zadnjem času se je slednjim kot ogrožena vrsta pridružil tudi razred »mini« avtomobilov ali tako imenovanih mestnih malčkov. Utegne se sicer zgoditi, da bodo ti svojo tržno nišo vseeno našli v obliki električnih različic, kar se zdi glede na njihovo namembnost tudi precej logična zadeva, medtem pa njihova priljubljenost s »klasičnimi« različicami močno upada in se že vrstijo čisto uradne napovedi o koncu proizvodnje vedno večjega števila modelov. A prav v tem nekateri vidijo kvečjemu dodatno priložnost, in med njimi je očitno tudi Hyundai, ki je letos tudi na naše ceste poslal novo, tretjo generacijo malčka i10.
Ta je, če bi vse skupaj poenostavili, lep, konkreten dokaz, da bo velika škoda, če se bo razgradnja raznolikosti voznega parka na račun njemu podobnih avtomobilov nadaljevala. Za začetek je atraktiven in privlačen, sploh ob posrečeni barvni kombinaciji večjega dela karoserije in kontrastne, rdeče strehe. A kljub temu za mestnega malčka, ki sicer oblikovno radi izstopajo, ne deluje nič kaj igrivo, temveč celo malce resno, kot bi želel, da ga z vso resnostjo tudi obravnavamo. Še bolj je to izraženo v notranjosti vsega 3,67 metra dolgega avtomobila, kjer je voznikov delovni prostor po zgledu višjih razredov urejen do zadnje podrobnosti, vse je pri roki in tako, »kot mora biti«, materiali pa so skoraj presenetljivo kakovostni. Skratka, če temu dodamo pravšnjo kombinacijo stikal, gumbov in na dotik občutljivega zaslona, s čimer je upravljanje nastavitev enostavno in uporabniku prijazno, potem je jasno, da si pod črto notranjost zasluži najvišjo možno oceno. Sploh če pojem notranjosti razširimo na celotno kabino, ki ponuja presenetljivo veliko stopnjo udobja in prostora, in to brez težav tudi za štiri odrasle potnike, ter dodamo, da je za to velikost avtomobila povsem soliden tudi prtljažnik z 252 litri osnovne prostornine. Bi pa znala za koga ob vsem naštetem notranjost delovati, pa naj se sliši še tako paradoksalno, celo preveč urejeno, preveč hladno, saj smo pri mestnih malčkih včasih vajeni kakšnega dodatka ali dveh, ki vse skupaj poživijo, da je videti bolj pisano, bolj igrivo. Nemara zato, ker ti malčki po malem spominjajo na večje igrače.
Kakor koli, za pogon i10 je skrbel 1,2-litrski bencinski motor z 62 kilovati (84 konji), ki za ta avtomobil zadostuje, tudi na avtocesti. Manj pa to velja za menjalnik. Absolutno to, da prestave menja sam, pri mestnem malčku pri vožnji, pri kateri je veliko speljevanja, ustavljanja in s tem prestavljanja, pride presneto prav in sami bi takšnim avtomobilom prav vselej namenili samodejni menjalnik. A tale Hyundaijev je bil še tisti stare garde, robotiziran, pri katerem se prestavljanje čuti kot majhno poskakovanje, precej pa »zaduši« tudi delovanje motorja. Najbolje o tem zagotovo priča naslednji podatek: z njim i10 z mesta do stotice potrebuje kar 15,8 sekunde, z enakim motorjem v kombinaciji z običajnim ročnim menjalnikom pa neverjetnih 3,2 sekunde manj (12,6). A vseeno je v mestni gneči dobrodošel, porabo (6,3 litra) pa smo izmerili zelo blizu tovarniški (6,1).
Oprema premium prinaša še več, kot bi od malčka pričakovali, zato tudi cena 14.180 evra ni pretirana. Se pa da i10 dobiti tudi ceneje.
