Kot del strokovnega štaba je v Planici tudi nekdanji svetovni prvak Robert Kranjec. »Pri odskočišču sem odgovoren, da trenerju Bertonclju poročam o vetru in da gledam, kako se fantje postavijo v prelet. Glavne napotke pa jim daje trener,« nam pove mož, čigar glavna naloga je zdaj tudi šivanje dresov. »Kombinezon je enak kot za vse manjše skakalnice. So pa na svetovnem prvenstvu ostre kontrole, zato je treba paziti, da so dresi narejeni po določenih pravilih.«
Po prvem dnevu svetovnega prvenstva lahko rečemo, da je slovenska javnost od domačih fantov pričakovala nekoliko več. »Tudi sam sem, po pravici povedano,« pripomni mož, ki je dolga leta krojil svetovni vrh v poletih. »Saj pogojev niso imeli slabih. V bistvu so vsi štirje imeli v prvi seriji odlične pogoje. A jih niso izkoristili. Vsi po vrsti so delali napake. To je to.«
Če lahko skačejo tujci, lahko tudi mi
Vzroke za to bi lahko iskali na različnih koncih. Tudi v tem, da še nikoli doslej poleti niso bili na sporedu tako zgodaj v sezoni, kaj šele svetovno prvenstvo v poletih. A za vse je enako, poudari Kranjec in doda: »Ne moremo reči, da so poleti za skakalce šok. Tekma je tekma. Tako se je moraš tudi lotiti. Saj je res, da poletov tako zgodaj nismo vajeni. Po navadi so se začeli januarja ali februarja. Fantje so doslej opravili zelo malo skokov na snegu. A če lahko tujci dobro skačejo, lahko tudi mi.«
V takšnih razmerah se morda komu porodi misel, da bi bila vrnitev Kranjca iz »penzije« celo dobra ideja, malodane rešitev. A 39-letniku to, da bi še poletel, ne pade niti na kraj pameti: »Ni šans. Mislim… Če bi moral, bi še lahko skočil. A ne čutim nobene potrebe ali želje po tem. Ko sem na tekmovanjih dobro skakal, sem užival. Toda na treningih sem zelo redko užival. Ko treniraš, treniraš. To je garanje. Uživaš na tekmi, če ti gre. Da bi pa zdaj šel kar tako skočit, ne bi imelo smisla.« Toda Kranjec je še vedno v formi, ne nazadnje toliko kolesari, da je bil 16. na letošnji Franji. »Kar zadeva formo: spustil bi se in odrinil na mizi, kam bi priletel, nimam pojma. Za to me ne bi skrbelo. Ni pa to uživanje,« je povedal.
Ko se bo vrnil domov, bo znova sedel na trenažer
Še pravi čas se je odločil za upokojitev. Lani ga je vanjo pospremilo več tisoč ljudi. »Če bi se želel posloviti letos marca, se ne bi mogel. Zdaj pa bi bilo prazno,« je ugotavljal. »Saj vidite, kako je vse žalostno. Upam, da se vse to čim prej uredi in da gre življenje čim prej nazaj v stare tirnice, saj se tako nikomur nič dobrega ne piše.« Simbolično je svetovno prvenstvo v poletih oziroma sam šport v Planici vsaj začasno zasenčil tegobe koronavirusa. »Tudi vse druge stvari okrog športa se morajo čim prej začeti. Za nas, ljudi, ni dobro, da je tako.«
V iskanju optimističnih pogledov v prihodnost se je Kranjec ustavil tudi pri nedelji; takrat si želi slovenskega ekipnega naskoka na kolajne. »Mislim, da možnosti obstajajo. A fantje bodo morali narediti svoje. Če bodo skakali tako kot v petek, bo težko.« Pa ne le nedelje, tudi ponedeljka, ko bo skupaj s tekmovalci izstopil iz mehurčka, se že veseli. »S fanti sem že tri, štiri tedne potoval po Evropi. Ko se vrnem domov, bom spet malce sedel na trenažer, neke vrste sobno kolo, in se tudi sam spet malo posvetil nabiranju kondicije.«
