»Pogosto rečem, da so se naši člani med poklicnim kultiviranjem talenta in ohranjanjem žive strasti do igre odločili za slednje,« pojasnjuje srž ljubiteljstva Milan Golob, direktor Šentjakobskega gledališča. Najstarejše repertoarno ljubiteljsko gledališče daleč naokoli je nastalo pred natanko sto leti; v tem času so pripravili približno 600 premier in več kakor 12.000 ponovitev, med temi je bilo okoli sto krstnih uprizoritev in več kot 170 del slovenskih avtorjev.
Društvo s pestro zgodovino, katerega gonilna sila je ves čas prvinska ljubezen do gledališča, je bilo nedavno vpisano tudi v register nesnovne kulturne dediščine. »Res je, da smo amaterska skupina, vendar smo še veliko več kot to,« poudari Golob. »Beseda ’šentjakobsko’ je že zdavnaj prerasla v pojem, ki ima v slovenski kulturni krajini posebno mesto.«
Trenutno ima gledališče več kot 140 članov, v sezoni običajno odigrajo več kot 150 gledaliških predstav za odrasle, otroke in mladino za približno 20.000 gledalcev. »To je eno samo veselje,« pravi predsednik društva Janez Vlaj, nekdanji vrhovni sodnik, ko beseda nanese na vsakdanji utrip v tem teatru. »Sem nas je privedla strast do umetnosti, ki nas združuje ne glede na starost in poklic, obenem se imamo možnost učiti od največjih mojstrov slovenskega gledališča. Kaj je lahko lepšega?!«
Življenje, polno preobratov
Zgodovino Šentjakobskega gledališča sestavljajo sila raznovrstna poglavja. Nastalo je kot izraz naprednih idej, bilo včasih skoraj avantgardno, spet drugič izrazito »ljudskega« tipa, v osnovi ljubiteljsko, a vselej z večjo ali manjšo udeležbo poklicnih gledališčnikov; enkrat so jih primerjali z ljubljansko Dramo, drugič pa so jih hoteli ukiniti – toda zagnanost navdušencev je premagala tudi najtežje čase.
Šentjakobski oder so 12. decembra 1920 ustanovili člani Gospodarsko naprednega društva za šentjakobski okraj; prvi dogodek so pripravili že dva tedna pozneje, ko so v gostilni Pri Lozarju odigrali nekaj komičnih točk s petjem in glasbo, prva »prava« predstava pa je sledila čez nekaj mesecev: 9. junija 1921 so uprizorili dramo Pelikan Augusta Strindberga. Sprva so svoje produkcije pripravljali v »ta usrani šoli«, stavbi zraven cerkve na ljubljanskem Gornjem trgu, kjer je bilo takrat otroško zavetišče, in se kmalu zasidrali v zavest prebivalcev mesta – še zlasti po tistem, ko je mesto režiserja leta 1922 prevzel znameniti Milan Skrbinšek.
Pod njegovim vodstvom so že v prvih letih uprizorili skoraj vsa Cankarjeva dramska dela; novinar in urednik Stano Kosovel je tako aprila leta 1925 po ogledu Kralja na Betajnovi v časopisu Jutro zapisal: »Če pojde tako dalje, bo treba hodit poslušat Cankarja k Šentjakobčanom. V ljubljanski Drami ga itak ne moremo več slišati, ker ga tam ni.« Po koncu Skrbinškovega obdobja so njegovo delo nadaljevali ustanovitelji Viktor Markič, Drago Pogorelec - Karus in Milan Petrovčič, ki je zrežiral več kot sto predstav, vodil gledališče v polpoklicno dobo ter doživel tudi ponovno ljubiteljsko obdobje.
Na meji profesionalnega
Šentjakobski oder se je v sezoni 1932/33 preselil v Mestni dom, kjer delujejo še danes; »utihnili« so le v času druge svetovne vojne, ko so italijanski okupatorji v te prostore nastanili vojake. Po vojni je gledališče dobilo polpoklicni status: dvanajst igralcev je bilo stalno zaposlenih, skromen honorar so za nastope prejemali tudi drugi. Pravi razcvet je doživljalo v 50. letih, ko so bile predstave skoraj ves čas razprodane, po zgledu Šentjakobskega pa so začeli podobna gledališča ustanavljati tudi na Jesenicah, v Škofji Loki, Kranju in na Ptuju. Leta 1964 pa je gledališče ponovno postalo ljubiteljsko – takratna kulturna politika mu je namenila vlogo teatra za »občinstvo, ki še ni zadosti zrelo za Dramo« in naj bi gojil zlasti ljudsko igro in komedijo.
V zadnjih letih so usmerjeni predvsem v bolj lahkotne vsebine, pozornost namenjajo tudi uprizoritvam za otroke in mladino, sicer pa se gledališče vseskozi giblje na meji med ljubiteljskim in profesionalnim: v njem delujejo poklicni režiserji, scenografi, kostumografi, enako velja za upravo, kar daje hiši trdne temelje. »Tudi naši igralci gredo skozi precej rešet in internega šolanja,« dodaja Golob. »Najprej imamo avdicijo, sledi izobraževanje, pred časom smo imeli tudi dveletno pripravljalno obdobje, preden je novi član sploh začel z delom pri predstavah.« Skozi čas so se v njihovih vrstah kalila številna pozneje slovita igralska imena, od Ančke Levarjeve, Staneta Severja in Rudija Kosmača do Jurija Součka, Bineta Matoha, pa Dragice Potočnjak, Nataše Barbare Gračner, Saše Pavček in drugih. »Naše predstave študiramo enako dolgo in resno kot v poklicnih gledališčih,« pristavi umetniška vodja Mojca Kreft.
Repertoarni poklon izročilu
Seveda ne nastopajo vsi člani enako pogosto. »Veliko pa jih ostane blizu našega gledališča tudi, kadar so manj dejavni ali pa živijo predaleč, da bi lahko ob svojih siceršnjih obveznostih sodelovali v predstavah. Vsekakor biti ’šentjakobčan’ za marsikoga ni le točka identifikacije, ampak način življenja.«
Tudi v Šentjakobskem gledališču je delo zaradi epidemije zastalo. »Malo nas je zaustavila tudi prenova našega odra v Mestnem domu,« priznava Golob. Praznovanja stoletnice zato ne bodo mogli izpeljati po načrtih, na prihodnje leto so prestavili tudi izvedbo letošnjega repertoarja, ki je bil zasnovan kot poklon izročilu tega gledališča, pojasnjuje Mojca Kreft. »Morda je zato nekoliko resnejši kot običajno, vendar pa vseeno ostaja zelo komunikativen.« Bodo pa 26. decembra pripravili 24-urni igralski maraton na spletu. »Čas izolacije bomo poskusili vsaj delno nadomestiti na ta način,« sklene Golob.