Sam se pridružujem Mastnakovim ocenam družbenih razmer, ki smo si jih tudi v Sloveniji ustvarili v času »demokratične tranzicije«. Te so vse prej kot dobre, njihova osrednja slabost pa je v tem, da nam demokracija kot oblika upravljanja države slabo deluje. Naj bom natančnejši: formalno demokratično ureditev (volitve, parlament…) sicer imamo, a ta deluje na način, kot nam ga predstavlja Mastnak. Zaradi sledenja neoliberalnim usmeritvam je torej demokracija zašla v resno krizo, seveda ne zgolj pri nas. Za izhod iz nje se ponujata dve poti: po eni naj bi demokracijo opustili in jo nadomestili z avtoritarno vladavino, po drugi pa naj bi demokracijo temeljito prenovili ter jo tako usposobili, da bomo z upoštevanjem njenih vrednot in orodij lahko učinkovito urejali družbene zadeve.
Od gornjih dveh možnosti so se v sosednji Madžarski opredelili za prvo, seveda ne zato, ker bi si večina to želela, pač pa predvsem po zaslugi uspešnega političnega »menedžerja« z imenom Orban. Morda je njegov režim kratkoročno gledano res učinkovitejši od kaotične demokracije, na malo daljši rok pa je iz več razlogov nesprejemljiv, tudi zato, ker onemogoča uspešno delovanje v prihodnje nepogrešljivih močnih in demokratičnih državnih povezavah, kot naj bi bila tudi EU. Tudi v Sloveniji ima ta čas vladno krmilo v rokah učinkovit vodja, ki sicer počenja, kot pravi Mastnak, veliko slabega, sočasno pa uspešno ustvarja razmere, da bo ob neokrnjeni formalni demokraciji lahko zavladal podobno, kot je to uspelo Orbanu.
Pri sanaciji kaotičnih razmer, v katere nas je zapeljal neoliberalizem, daje Mastnak očitno prednost smeri, ki jo je uveljavil Orban, sam pa se zavzemam za drugo možnost, to je za temeljito prenovo demokracije. Kaj bi bilo treba v tem okviru storiti, se dovolj dobro ve. Potrebujemo namreč predvsem troje: a) nov volilni sistem, ki bo izvoljene poslance zavezoval k učinkovitemu nadzoru vlade in odgovornemu delovanju v korist volilcev, b) nov model oblikovanja vlade, ki bo zagotavljal, da bodo njeni člani le ustrezno usposobljene in etično neoporečne osebe, vlada pa politike ne bo več razdvajala, pač pa povezovala, c) pravni sistem, ki bo zagotovil, da se bo Slovenija že v treh letih uvrstila med države z najmanj korupcije. (Zdaj je namreč po korupciji med vodilnimi v EU.) Naštete rešitve so praktično preizkušene in torej niso na novo izmišljene. Povzemajo namreč ureditev, ki jo uporablja verjetno najbolj demokratična in tudi sicer uspešna država, to je Švica; ta tudi sicer najbolje promovira prednosti demokracije pred avtoritarnim vodenjem.
Marsikdo bo soglašal, da so gornji predlogi sicer v redu, problem pa je, kako jih uresničiti. Osebe, ki danes sedijo v parlamentu in vladi, jih namreč z redkimi izjemami zavračajo, saj bi z njihovo uresničitvijo izgubile prednosti, zaradi katerih so se podale v politiko. Aktualna politika je torej iz človeško razumljivih razlogov osrednja zavora sistemskih sprememb, ki naj bi formalni demokraciji dodale potrebno demokratično vsebino. Kako pereč problem je to v naši državi, prav v tem času lahko opazujemo v povezavi z reševanjem neustavnosti aktualnega volilnega zakona. Želene sistemske spremembe bo torej treba dobesedno izsiliti, to pa lahko stori le dobro organizirana civilna družba. Časa, da se to izvede, ni več veliko.
Če demokraciji zavezani Slovenci te nič kaj lahke naloge ne bomo zmogli, se bomo morali sprijazniti s tem, da nam bodo težave, ki nam jih povzroča onemogla demokracija, reševali avtoritarni režimi, podobno ali še bolj radikalno, kot se to že dogaja na Madžarskem.
Andrej Cetinski, Ljubljana