Skorajda ni Kranjčana, ki ne bi poznal projekta Modro je brati in kramljati. Vodi ga Damjana Mustar, zaposlena v Mestni knjižnici Kranj, s pomočjo 20 prostovoljcev. »Zelo sem ponosna, da skupaj s prostovoljci povezujemo različne generacije. Imamo 21 bralnih skupin,« pravi in dodaja, da se med ukrepi s člani, vsaka skupina jih šteje med osem in deset, namesto v živo srečujejo prek različnih kanalov, ki jih omogoča sodobna tehnologija. Na srečanjih se pogovarjajo o knjigi, ki so jo prebrali. V generacijsko mešanih skupinah se starejši spominjajo preteklih časov, kar mlajši z veseljem poslušajo, seveda pa velja tudi obratno. Nekatera srečanja potekajo enkrat na mesec, druga kar vsak teden.
Za odsotnost se opravičijo
Projekt v Mestni knjižnici Kranj poteka že deseto leto in velja za enega najuspešnejših projektov spodbujanja branja med odraslimi pri nas. Pred desetimi leti si je prislužil mednarodno priznanje jabolko kakovosti za projekte vseživljenjskega učenja, pred petimi leti pa je Mestno knjižnico Kranj zanj nagradila tudi Mednarodna zveza za pismenost. A to je samo eden od projektov, ki jih vodi Mustarjeva. S projekti medgeneracijskega branja spodbuja tudi k branju mladinske književnosti. Zato ji je slovenska sekcija IBBY Mednarodne zveze za mladinsko književnost podelila nagrado za izjemne dosežke na področju spodbujanja mladinske književnosti in branja.
»Uspešnost svojega dela štejem po tem, ko vidim, da člani skupin redno prihajajo na srečanja. Zanje je to obveznost, za katero si vzamejo čas. Če nekdo ve, da se srečanja ne bo mogel udeležiti, se vnaprej opraviči. To, da članom bralnih skupin dejavnost pomeni skoraj toliko kot z vidika obveznosti na primer služba, je zame velik uspeh. Nihče ne manjka zato, ker se mu na primer ne bi ljubilo,« opisuje. V času omejitev nekaterim sicer srečanja prek zaslonov niso všeč, saj delajo od doma, pomagajo otrokom pri šolanju na daljavo… S tistimi Mustarjeva ohranja drugačne vrste stikov, na primer prek elektronske pošte ali celo pisem z lepimi željami. Skupaj s prostovoljci pa zdaj pripravljajo priročnik z opisom dobrih praks, ki ga bodo lahko uporabljali tudi v drugih knjižnicah in podobnih ustanovah.
Knjižničarka po naključju
Sicer pa je Mustarjeva knjižničarka postala po naključju. Da se bo del svoje delovne dobe družila pretežno s knjigami, si nikoli ni mislila. »Sem učiteljica biologije in gospodinjstva, 25 let sem delala v osnovni šoli,« se spominja svojih začetkov dela. A zaradi ukinitve celodnevnega pouka je ostala brez zaposlitve. »V knjižnici v obdelavi so imeli prosto delovno mesto. Prijavila sem se in začela delati. Na knjige sem lepila nalepke. Vesela sem bila zaposlitve, a sem želela delati z ljudmi,« pripoveduje. Opravila je prekvalifikacijo in strokovni izpit. Napredovala je na oddelek izposoje. Preden se je kranjska knjižnica preselila v prostore nekdanjega Globusa, so ustanovili službo za prireditve, ki ji je, pravi, pisana na kožo. »Rada imam dinamično delo in stik z ljudmi,« pravi.
Spodbujanja branja pri ljudeh, ki jim slednje ni v navadi, se loteva zelo previdno. »Posameznika, ki mi pove, da ne mara brati, povabim v knjižnico, kadar v njej ne veljajo omejitve. Ko vstopi, vidi, da v njej niso samo knjige. Lahko si ogleda film, uporablja računalnik, posluša glasbo, se sprehodi do različnih kotičkov, lista časopise in revije. Lahko se dogovori za srečanje ali za delovne oziroma šolske obveznosti s prijatelji, obišče kakšno prireditev, predavanje. Le v hišo ga je treba dobiti. Potem bo morda posegel tudi po kakšni knjigi. Kadar knjižnice delujejo običajno, je obiskovalec v njih svoboden in lahko počne veliko stvari. In tudi če je vsak dan tu, ga nihče ne bo vprašal, zakaj,« pravi nagrajena knjižničarka.
