Moj dedek po očetovi strani je umrl leta 1996, star 84 let. Po vsej verjetnosti je na stara leta trpel za Parkinsonovo boleznijo, ki pa je nikomur ni uspelo diagnosticirati. Zadnja leta svojega življenja je preživel v vojni. Jaz sem ga nazadnje videl poleti leta 1991. Bil sem star enajst let, še otrok. Ko bo slabih pet let pozneje umrl, bom star šestnajst let, a moji spomini nanj bodo spomini enajstletnika, nejasni spomini otroka, ki se spomni le smehljajočega se starca z najostrejšo brado na svetu.
Vojna je onemogočila, da bi z dedkom vzpostavil odnos, kakršnega sem vzpostavil z babicama in drugim dedkom, onemogočila je, da bi se zares spoznala, in vse do dane...
