Svet gre naprej iz teh del tudi neposredno črpa: pripoved o mrtvem kitu, ki ga pripeljejo na ogled v majhno mesto, je iz Melanholije upora, črtica o Nietzscheju Najpozneje v Torinu je aluzija na Tarrov film Torinski konj, za katerega je scenarij napisal Krasznahorkai. A ne gre za ponovitve, kvečjemu za nov pogled na že napisano. Svet gre naprej je namreč izjemno domišljena kompozicija: ON – Govori – Pripoveduje – Se poslovi.
V »Govori« je med drugim izvrsten lik predavatelja, ki naj bi v nizu nastopov častitljivemu občinstvu osvetlil nekaj temeljnih pojmov, a ga po vsakem predavanju bolj skrbno zaklenejo, on pa le vljudno moleduje, da »potrebuje zrak«, četudi ugotovi, da »se nam je spet zgodil Titanik« – bere se kot nemoč intelektualca v novih vzhodnoevropskih režimih.
V poglavju »Pripoveduje« beremo čudaške zgodbe o hudo opijanjenem prevajalcu za kitajščino, ki se do stopnje popolne psihedelije izgubi v futurističnem šanghajskem prometnem vrvežu, o popotniku, ki ga zanese v sveto indijsko mesto Varanasi, kamor hodijo množično umirat, ali o onem, ki ga obseda obisk Černobila, a ga v Kijevu dobita v kremplje ljubitelja nočnega življenja in finančnih mahinacij.
»Hočem zapustiti Zemljo, na travniku bom zavil pri mostu čez potok,« se začne zgodba O hitrosti, a natančno to si želi tudi moški v psihiatrični kliniki iz zgodbe Tisti Gagarin, ki preiskuje življenje človeka, ki je prvi videl Zemljo iz vesolja in naj bi ga sovjetska oblast pospravila, ker je trdil, da je Zemlja raj. To poglavje se končuje s šestindvajsetimi praznimi stranmi z naslovom Istanbulski labod, posvečenimi grškemu pesniku Konstantinu Kavafisu, ker je Krasznahorkaiju očitno zmanjkalo besed ob avtorju preroške pesmi Čakajoč na barbare: »Zakaj čakamo, zbrani na trgu? Danes prihajajo sem barbari.«
Sledi mu le še »črtica« Ne potrebujem ničesar več od tu, ki se konča z besedami: »... ker od tukaj ne bi vzel ničesar s seboj, ker sem pogledal v to, kar prihaja, in ne potrebujem ničesar od tu.«
Svet gre naprej je knjiga, ki jo je treba nenehno jemati v roke, ker so v njej modrost, uvid in paradoks popolnoma skladni s slogovno briljanco in ker ta mračni Madžar v vsej svoji temačni melanholiji nekje skriva tudi svojevrsten humor človeka po koncu iluzij.
